Piše: Ivan Vogrič

Najbolj znana kolonija primorskih književnikov med obema vojnama je delovala v Ljubljani (Vladimir Bartol, Igo Gruden, Ciril Kosmač, Bogomir Magajna, Narte Velikonja, itd.). Seveda pa je bilo še več takih, ki so ustvarjali tudi v drugih okoljih, vključno z Mariborom. Čeprav so bili primorski literati v obdravskem mestu manj vidni v primerjavi s primorskimi gledališčniki in glasbeniki, so se vseeno zarezali v kulturno dogajanje v tistem času.

To se kaže v samih literarnih sredinah, ki so takrat zaznamovale mesto, začenši s Klubom književnikov. Društvo so vodili trije Primorci (Tolminec Ivo Šorli, Koprčan Rudolf Golouh in  Vipavec Radivoj Rehar); prvi od teh je pozneje vodil tudi Umetniški klub.

Ivo Šorli (1877-1958) se je izobraževal na znani gimnaziji v Gorici, na kateri se je kalilo veliko pozneje uveljavljenih izobražencev (vključno z nekaterimi zgoraj navedenimi). Pozneje se je usmeril v študij prava in postal notar. Služboval je v več primorskih krajih; da bi se izognil službeni premestitvi v notranjost Italije, po prvi svetovni vojni, se je raje izselil v novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Od leta 1926 je živel v Mariboru, kjer je ostal praktično do izbruha druge svetovne vojne.

Šorli se je najprej preizkusil kot pesnik, z objavami v resnih literarnih revijah (Domu in svetu ter Ljubljanskemu zvonu). Kasneje je presedlal na prozo in se posvečal predvsem pisanju novel in povesti; doma je bil tudi v romanu. Literarna stroka trdi, da je v njegovih delih čutiti vpliv realizma in naturalizma 19. stoletja. Napisal je tudi dramsko besedilo, objavljal v revijalnem tisku in prevedel v slovenščino več del iz svetovne književnosti. Zaradi glasbene izobrazbe je prevajal tudi operne librete. V mladinski pripovedi V deželi Čirimurcev je ilustracije prispeval Hinko Smrekar. Bil je sopotnik modernistov, vendar hkrati v senci svojih tolminskih rojakov – Bevka, Kosmača in Preglja.

V enem svojih prepoznavnih del, daljši povesti Večne vezi (1938), opisuje selitev prenekaterih primorskih razumnikov v Jugoslavijo. Maribor je opisan kot zelo pogosta destinacija  inteligence; v njem je našlo zatočišče več kulturnih ustvarjalcev, večinoma s pomočjo sorodnikov in prijateljev, ki so se tam že ustalili. Oddaljenost od domačih krajev pa je povzročala domotožje, še posebej, če so družine živele razpršene; del svojcev na Primorskem, del pa Karađorđevićevi državi. Večne vezi imajo več avtobiografskih prvin.

Umetniški klub, zasnovan v Mariboru, si je zadal ambiciozno nalogo, da združi umetnike  na področju književnosti, likovne umetnosti, gledališča, glasbe in celo arhitekture v Mariboru in širši severovzhodni Sloveniji. Vse to z namenom, da prinese prevetritev v kulturnem življenju, poudarja zgodovinar Dragan Potočnik. Tako je časnik Jutro je ob ustanovitvi  kluba (1935) zapisal: “Upati je, da bo Umetniški klub v Mariboru prinesel v našo drugo prestolnico nekakšno renesanso kulturnega življenja, ki naj bo primerno nadomestilo velike predvojne kulturne tvornice v Gorici, Trstu in Celovcu«.

Med vojno je Šorli živel v Kranju, po vojni pa na Hrvaškem. Umrl je v domu starejših občanov na Bokalcah v Ljubljani, ki je bil nekaj desetletij kasneje zadnje domovanje tudi za Edvarda Kocbeka.