O 2. koncertu Samih mogočnih skladb
Piše: Franc Križnar
Na 2. koncertu SMS 2, to je samihmogočnih skladb osrednjega državnega simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije na velikem alias Gallsuovem odru ljubljanskega CD smo slišali Richarda Straussa, našega Zvonimirja Cigliča in Aleksandra Nikolajeviča Skrjabina. Argentinskemu dirigentu, spretnemu umetniškemu sooblikovalcu Aleju Pérezu se je na odru pridružila še naša (vodilna) slovenska harfistka Urška Križnik Zupan. Ker so ta koncert programski oblikovalci podnaslovili še z »za vznesen,« smo slednjemu lahko prisluhnili v začetnih dveh Starussih in sklepnemu Skrjabinu, dočim pa naš, tokratni (obvezni) slovenski delež sploh ni bil zanemarljiv.
Še več, Concertino za harfo in godala Zvonimirja Cigliča (1921-2006) je navkljub svoji miniaturnosti v trajanju komaj 13 min. izzvenel kot tehtno, eno najbolj pronicljivih in opaznih del tega večera. Delo izza leta 1960 je skladatelj oblikoval s pravo pozornostjo na harfo kot solistični inštrument, v sami skladbi pa je Ciglič «izumil« t. i. eolske tone (suoni eolici) in zanje tudi poseben, tak, inovativni zapis. Solistka jih je poudarila in iz njih potegnila pravo harfno umetnosti, zlasti še v kadencah. Omeniti velja, da je umetnica-solistka rojena na Štajerskem (Vransko) in tudi stalna članica Orkestra SF. Kot taka je v plejadi slovenskih harfistk, ki so se vse po vrsti lotevale omenjenega glasbenega teksta, ki je pripeljala izvedbo Cigličevega Concertina v tehničnem in umetniškem, poustvarjalnem in muzikalnem pogledu do vrhunca. V tem pogledu je odigrala skladatelja in njegovo delo, še več, v povednem svoje interpretacije (na dveh zaporednih koncertih, 12. in 13. okt. 2023 v Ljubljani) pa dokazala, da tudi slučajno s to interpretacijo ni »stopila v prevelike čevlje.« Harfistka Križnikova je poleg vseh dosedanjih koncertov, posnetkov in diskografskih izdaj prav s tem nastopom postavila še en spomenik tako skladatelju Cigliču, njegovemu kronskemu delu za harfo, omenjenemu Concertinu (poleg slednjega ima avtor v svojem opusu še predhodni in sloviti solistični Adagio amoroso in kasnejšo Sublimacijo za /francoski/ rog in harfo) in harfi nasploh. Križnik-Zupanova je to samo utrdila in potrdila, pri tem z vso svojo izjemno subtilnostjo ponovno rekrutirala svojo harfo med »angelske inštrumente« (Z. Ciglič). Z odlično ali kar presunljivo dirigentovo podporo, ki je v tem primeru še kako razumel in podprl slovensko glasbo, in seveda še kako tehtno pritegnil k temu očitno zelo razpoloženi godalni korpus tega večera. Solistka je prav miniaturno spletla vse Cigličeve finese in s tem tudi harfo še enkrat popeljala v sama nebesa; kot bi mi verjetno pritrdil sam avtor, če bi še živel. Kljub časovni odmaknjenosti nastanka tega dela več kot pol stoletja pa ostaja avtorjeva muzika aktualna, sodobno nadgrajena, oblikovno in vsebinsko pa še vedno aktualna; tudi po zaslugi naših sedanjih in aktualnih umetnikov in poustvarjalcev glasbe same. Enkrat spet je bil to praznik za slovensko glasbo v sicer malo manj pompoznem, mogočnem povedku te kvantitete, pač pa zato v njeni kvaliteti.
Vse omenjene poustvarjalne kvalitete tega koncerta pa so se v vrstah našega orkestra izkazale za več kot umestne. Saj je celotne korpus podobno – kot v Cigliču »samo« godala dihal – več kot enotno. V obeh Straussovih delih (Štiri simfonične medigre iz opere Intermezzo, TrV 246a in Simfonična fantazija na teme iz opere Žena brez sence, TrV 234a) so se izkazali poleg vseh tutti mest, številni in odlični orkestrovi solisti. V vseh štirih stavkih prvega dela so bili to pianistka in trobentač (J. Gradišnik, k. g.), klarinetist (M. Miani), godalni kvartet in (spet) godala nasploh idr.; v drugem delu pa še organist, pozavnist (D. Jeraša) in pozavnisti nasploh in spet trobentač. Seveda pa je prav sklepna Pesnitev ekstaze, op. 54 A. N. Skrjabina več kot opravičila tako njeno uvrstitev in izvedbo ter dala (do)končni pečat celotnemu koncertu. Tokrat je bilo na odru več kot 90 (izvrstnih) glasbenikov, spet so bile dodane odru še orgle in finale je bil več kot popoln. Še nov solistični prispevek zdaj že drugega trobentača (T. Kerekeš) pa ni bil edini tovrstni prispevek in presežek posameznikov iz orkestrovih vrst. Posamične skupine orkestra so delovale subtilno in pompozno, večinoma so bile odlično uglašene, morebiti še kako problematični unisoni so bili samo barvno med seboj prekrižani, skratka izvajalski »stroj« je deloval, učinkoval in zvenel popolnoma uglašeno. Marsikateri tuj in bolje zveneči orkester vsega tega ne doseže zmerom in tako kot naši Filharmoniki. Pa saj smo komaj na začetku sezone: ali so sploh še možni presežki nad omenjenimi dosežki?
