Piše: Matej Krajnc

Studio Anima, 2023

“Djeco, plačite, pa će vas majka povesti u cirkus,” smo svojčas brali. “Djeco, čitajte, pogotovu ovo!” sem pomislil, ko sem dobil v roke zbirko Ksenije Medved. Ko me je pred časom poklicala, če bi dal kako mnenje o njenih pesmih, sem se najprej malce začudil, saj sem jo poznal kot gverilsko knjižničarko, ki, neustrašna, stoji na okopih vojne poneumljanja in vsakdanjih pizdarij in jim kljubuje. Politiki neumnosti, politiki najrazličnejših prisil, tudi v obdobju 2020-22, ko je večina stisnila rep med noge … Za vse to je, kot se to zgodi, dobila izstavljen račun. A njeno plačilo ni tale zbirka, ker ni maščevalne sorte. Tale zbirka je zgolj potrditev, da je imela prav, da obstaja več vrst gveril. In pen is mightier … ali kako že?

Ksenija Medved ni zagrenjena užaljenka, ko ji ne gre vse po maslu. Ima se kam zateči. Zato te pesmi, kot rečeno, niso obračuni. Te pesmi so zmaga, a ne nad kakimi silami zla ali čem podobnim, pač pa čisto enostavna, pesniška zmaga. Kot ugotavlja Iztok Osojnik v spremni besedi, avtorica ni zgolj stoičen človek, pač pa tudi dobra pesnica. To nas nocoj najbolj zanima. Nobena drža ji namreč med platnicami ne bi pomagala, če ji pero ne bi vešče teklo. To sem ugotovil kaj hitro, že ko sem prebral nekaj poslanih pesmi. Takrat je tudi napovedala, da jih kani povezati v zbirko. Zdaj je zbirka zunaj in naslov ni naključen. Pojasni ga v uvodni istoimenski pesmi. Namesto romana je raje napisala knjigo pesmi. So torej pesmi tista avtobiografija, po kateri kličejo nekateri spremljevalci njenega dela? “Ne moreš iz življenja priti nedotaknjen,” odgovarja avtorica, a svojo zgodbo lahko poveš tudi drugače. Pronicljivi verzi so zdaj narativni, zdaj nekolikanj lirični, a ne preveč, ravno toliko, da vemo, da pesnica rada posluša druge, da rada vsrkava, se uči in se čudi, celo zdaj, ko je že zrela oseba. A ravno to je ključno, da se nikoli zares ne ustaviš. In sama prizna: “Zdi se, da zato, ker sem / pesniška duša, / svet vidim malo drugače, / prej vem za dogodke, prevare, / vidim v ljudi.” Veselje do branja, izgorelost, minljivost, (ne)povezanost s sodobno tehnologijo nadzora, svoboda, mir, odhajanja bližnjih, rockovska glasba, vsakdan … Vse to se najde v njenih pesmih in številnih referencah, ki njena empirična razmišljanja dopolnijo z dodano vrednostjo. In daljše pesmi, denimo “so avtorji, ki jih občudujem” ali sklepna “življenje za film” … waitsovsko-dylanovske epopeje empatije, duhovne širine in razumevanja. Že dolgo nisem srečal ustvarjalke ali ustvarjalca, ki tako zelo hlepi za znanjem in izpopolnjevanjem … eden takih je pisec spremne besede Osojnik, eden redkih sodobnih ustvarjalcev, ki bi mu dejansko lahko rekli polihistor (preberite si njegovo knjigo 2021), a še vedno išče in koplje … In ko smo že govorili o večrazsežnosti poezije, ki jo najdemo v pričujoči knjigi … Empatija? V razmislek? “pisala sem v samostan.” “pred vojno.” “manipulacija.” in nato “kako umira oče”. in z velikimi črkami: NAREJENA SEM IZ SKUPNOSTI in za skupnost. Dimenzija, ki jo razumemo tisti, ki smo odraščali v nekih drugih časih. Ki smo Dylana poslušali, ker smo ga hoteli slišati. Ali pa Pirjevca. In sam, ki sem bolj samotar, introvertiranec, ki me intenzivno druženje večkrat fizično in tudi sicer izčrpa, sem se ob vnovičnem branju teh pesmi zdaj, v knjigi, precej obrnil vase. V nevarnih časih živimo. Zdaj je svoboda, karte so premešane. In v tej svobodi je ravno keč. Če je nimamo v sebi, je ne bomo nikoli našli v naši okolici. “Lahko zlomiš človeka, / ne moreš poeta.” In imeniten samoironičen zaključek zbirke še potrdi malce manj vidno samoironičnost naslova: beatifikacija se je resnično že zgodila, Ksenija.