Milan Šelj je pesnik in prevajalec, ki je diplomiral primerjalno književnost in sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa živi v Londonu in na Krasu. Pri založbi Škuc (zbirka Lambda) je izdal pesniški prvenec Darilo (2006), ki so mu sledile še zbirke Kristali soli (2010), Gradim gradove (2015) in Slediti neizgovorjenemu (2018), ki je bila izbrana za eno naboljših pesniških zbirk leta 2018. Sodeloval je pri antologiji sodobne evropske gejevske poezije Moral bi spet priti (2009) in antologiji sodobne evropske lezbične poezije Brez besed ji sledim (2016) ter izdal pesniško zbirko otroških pesmi z naslovom Kosmatice (2020). Na Krasu, kjer preživi del leta, organizira vsako leto literarno-glasbeni dogodek Poletni večer v Kosmaticah. Najnovejša pesniška zbirka, ki nosi pomenljiv naslov Jezik je ključ, na sugestiven način razkriva preplet jezika in telesa, njegovih strasti in bojazni, poželenja in pobožnega čaščenja vsega tuzemskega, kar se nam razkriva skozi utrinke iz vsakdanjega življenja in kolektivne fantazme, v katere smo ne glede na spolno identiteto in spolno usmerjenost vpeti. Bodisi skozi sodobne mite bodisi skozi nedolžne retorične fraze, govorne spodrsljaje in sanje, ki nam zrcalijo potlačen svet neizgovorljivega.

V eni izmed pesmi (vse so brez naslova) zapiše:

Z leti sva ustvarila svoj jezik,

ki ne potrebuje besed.

Vsak zlog izsesava s slino,

njihovi pomeni so nasluteni

v drobnih ugrizih,

med drgnjenjem kože.

V omami izpisujeva stavke.

Premetava naju po straneh

rokopisa in še najmanj naju skrbi,

ali je sintaksa pravilna.

Moj jezik je ključ – z njim

vstopam vate.

Tvoj ključ je jezik – molče

me použiješ.

Pesniška zbirka Jezik je ključ je razdeljena na štiri sklope – v prvem z naslovom Muzanja blodna se pesnik na nekoliko ironičen način poigrava s stereotipi o homoseksualcih – junaki njegovih pesmi so lutke, ki oživijo in vzniknejo iz različnih zgodb in se kot Barbie in Ken opotekajo po svetu, ki jih ne razume niti ne naredijo veliko za to, da bi razumeli sebe in druge. Neznanec, ki skozi seksualno nedostopnost ohranja avro misterioznosti in neizpolnjenosti Želje, ima možnost v avtorju po plasteh odkriti vse, kar prebiva v njem samem: “Vame hodi gledat/ oblečenega moškega/ in razgaljeno žensko. Kar ga vznemirja/ in istočasno / draži.” V drugem sklopu z naslovom Vstopam vate se pred bralcem pojavi mavrica najrazličnejših čustev – tu pesnikov lirični zanos pride najbolj do izraza, skupaj z njim pa tudi radovednost, soočenje z najbolj intimnimi strahovi in doživetje drugega kot drugačnega, a obenem istega. V eni izmed pesmi opiše na videz paradoksalno misel o strahu: “Razpet med nebom in zemljo / te spustim k sebi, / čisto vase. / Hlipam ranljiv in najmanj me je strah, / kadar me je najbolj strah / s tabo.” Šele ko subjekt obračuna s strahom, se lahko odpre za radosti in ekstazo tega sveta ter nudi objektu svojega poželenja izbiro, da ga ljubi kot moški ali kot ženska: “Nič te ne bom vprašal. / Tvoj fant bom in tvoja punca / in lahko me boš ljubil / kot moški in ženska. // Če boš hotel.”

V sklopu z naslovom Čakamo barbare se sprašuje, na kateri strani so barbari, pri čemer obuja spomine na ljubljansko in londonsko alternativno gay sceno, parade ponosa, roza disko in nedavne petkove proteste. Zgraža se nad tem, da LGBTQ+ pesnike birokrati na NUK-u zlahka “pospravijo” pod kategorijo kvaziliterature “dnevniških zapiskov”, medtem ko se sami z vsemi močmi borijo za prepoznavnost v literaturi (“Mi pa smo plevel med razpokami / betona, ki rase povsod in ne usahne / niti v poletni vročini …”) in nagovarja dotičnega anonimneža, naj se sooči s samim sabo, naj pogumno izstopi iz vrste nevidnih in zakoraka “iz klozeta” naravnost na svetlobo: “Če misliš, / da je čepenje v klozetu kompromis / med gostoto teme in svetlobo, potem kar ugasni luči. // Verjemi – kar naprej / ti bo nekaj lezlo in uhajalo na svetlo. / Pa ne le izza razporkov prekratkih hlač ali krila. // Povem ti, / poznam vse te kozje molitvice / jaz nisem, jaz res nisem gej! // Morda se za nekaj časa prepričaš in si celo verjameš, / a na koncu se nobena in zares ne obnese.// Stopi iz vrste nevidnih in korakaj z nami./ Po premici in ne v cikcak ali začarani krog./ Pa ne zato, ker nas bodo šteli, temveč zato, da boš na svojem mestu / tudi ti.”

Zadnji, a najdaljši sklop nosi naslov Vojna je drugačna, kadar ima človeški obraz. Čeprav imajo pesmi pripisan datum in lokacijo (London, Kosmatice), da bralec sledi časovnemu razponu zgodb vojnih beguncev iz Ukrajine, je treba poudariti, da ne gre za dnevniške zapiske, temveč osebno-izpovedne pesmi o usodnem prepletu ljudi, ki so zaradi vojne prisiljeni iskati začasno domovanje v tujini in se na svoji poti do Italije ustavijo tudi na Krasu, kjer jim pesnik nudi vse resurse za to, da si opomorejo. Najsi gre za ljudi, ki jih spozna osebno, (Natalija z 8-letnim sinom, psom in možem, ki je vojni veteran iz Donbasa, Katja in Marina itd.) ali za neznance, o katerih si ustvari vizijo iz pričevanj prijateljev ali medijev, se ne moremo izogniti vtisu, da pesnika prvinska občutja žalosti in strahu posvem preplavijo. Kar naenkrat preklopimo iz erotične tematike v begunsko problematiko, kar je za marsikaterega bralca velik preskok, saj duhovito in igrivo retoriko zamenja povsem drugačen diskurz, ki niza realistične slike ljudi, ki so izgubili vse, kar je možno izgubiti: “Starejša ženska iz Mariupola blodi sama / s plastično vrečko v roki, zgubljena na avtocesti. / Snežinke se ji zabadajo v otrdela lica./ Očitno ne ve, kje je, ne kam gre. // Vsepovsod otroci. / Eni spijo utrujeni v telovadnicah, / na metro postajah, / na peronih. // Drugi norijo. Pretepajo se z blazinami /in s plišastimi igračami; / za trenutek se spozabijo / in se zasmejijo. // Pišem jim sporočila./ Iščem besede; vse zvenijo medlo, / banalno. Oklevam in roka drhti vsakič, / ko pritisnem pošlji. / Strah me je, kaj bodo odgovorile. / Vidim jih pred sabo, ko zapišem v svoj notes: / War is different when it has a human face.”

Naslov pesniške zbirke Milana Šelja Jezik je ključ je nadvse ustrezen – pesnik nam na podlagi dveh različnih diskurzov pokaže, kako močno smo vpeti v jezik in kako močno drži Wittgensteinova misel, da so “meje mojega jezika obenem meje mojega sveta”. Besede, ki jih namenjamo sebi in drugim, niso nepomembne, so realnost sama, izven ali znotraj katere se ne skriva nek bolj realen ali čaroben svet. So realnost, ki jo zatipamo na površini telesa ali kvečjemu v njegovih intimnih predelih, v izboklinah in vdolbinah dvojine ali eksisteancialnem vakuumu množine. Pri tem pa je pomembno, da ne iščemo odgovorov, temveč da vzljubimo vprašanja. Šelj v pesmi, s katero se pokloni Rilkeju, strne svoje misli: “Ne zapravljaj časa z iskanjem odgovorov, / mu prigovarja, vzljubi vprašanja. / Odrinem se z morskega dna na površje / in mu pritrdim: / Vzljubi vprašanja in jih živi!”

Miša Gams