Jana Hartman, Marja Buček, Marko Planinc – Vietnam v času korone

Ko sem začel brati knjigo Vietnam v času korone, se mi je zdelo, da bom razočaran. Zapisi na začetku so bili sicer precej zanimive predstavitve dežele s fotografijami, imeli so informativni značaj, vendar v njih nisem videl posebnega »žmohta«. Misleč, da je celotna knjiga zgolj reportaža, sem se je lotil nekoliko obotavljivo. Opisi so bili, kot sem rekel, informativni, vendar je bilo očitno, da ne gre za slog izurjenih pisateljev. Glasova sta se izmenjevala med partnerjema, ki sta avtorja, vendar je bilo veliko več zapisov moškega in spraševal sem se, od kod to nesorazmerje – le zakaj potem raje knjige ni napisal sam?

Izkazalo se je, da sem se v svojem razumevanju krepko motil, postavilo se je na glavo, kar so se mi prej zdele slabosti, pa so zdaj postale prednosti. Knjiga namreč ni samo preprost potopis, temveč se v njej križajo različni žanri, v njej se srečujeta najosebnejša možna izkušnja s kolektivno zgodovinsko izkušnjo, epidemijo virusa covid-19, skozi prizmo globalizacije. Boleča osebna peripetija – hud zaplet v zvezi z nosečnostjo v tujini na podlago dolgoletnih zdravstvenih težav in upov po ozdravljenju – postane simbol globalnega dogajanja in stiske celotnih množic.

Marko Planinc, Marja Buček, Jana Hartman Krajnc: Vietnam v času korone, Kulturni center Maribor 2023

Tekst je nenadoma prevprašan glede svoje narave. Začne se oblikovati pripovedni lok in zazdi se nam, kot da beremo nekakšen dokufikcijski roman ali celo triler. Za nazaj opazimo gradnjo suspenza in pričakovanja, ki je morda čisto nenamerna. Tudi ženski glas, ki se je sprva zdel potisnjen na stranski tir, stopi v ospredje in postane bistven, saj se ravno okoli specifično ženskih tegob tudi ustvari celoten zaplet.

Enostaven stil pisanja, poln vsakodnevnih izrazov, fraz in neposrednosti nam omogoči, da skozi knjigo gladko drsimo v pričakovanju razpleta drame. Pisava, razbremenjena teže literarnosti in združena s fotografijami, tako branje približa izkušnji ogleda dokumentarnih filmov, kakršne lahko sladokusci vidijo le poredkoma, v glavnem na specializiranih festivalih. In tudi Vietnam v času korone kot besedilo in knjiga je posebna rariteta, saj na popolnoma unikaten način ponuja vstop v neko izkušnjo, ki je, kot smo nakazali, istočasno zelo specifična in obenem univerzalna v tem, da se dotika skupne zgodovinske izkušnje, ter naših najosnovnejših strahov ter hrepenenj, ki si jih delimo. Strahov pred nevarnostmi in hrepenenj po potomstvu in varnem zavetju ljubezni.

Po nekoliko obotavljivem začetku se dogodki torej zmontirajo v nekakšno »cinematično« bralsko izkušnjo, od katere na nepričakovan način odnesemo dosti. Zdi se, da bi bilo škoda, če ta zgodba ne bi bila povedana oziroma zapisana. Pri tem gre bralskemu doživetju na roko tudi odsotnost politične korektnosti, brez katere z bolj »naše« perspektive k vzhodnoazijskemu drugemu pristopamo na običajen človeški način, brez filtra; ravno zato, ker se piscema lahko kaj zdi nenavadno ali nesprejemljivo, toliko bolj do izraza pridejo pristna izkustva iskrene radovednosti in spoštovanja.

Ena od ključnih lekcij, ki jo iz knjige lahko povlečemo, je lekcija o tem, kako kljub navidezni vsepovezanosti, predvidljivosti in organiziranosti sveta stvari vendarle niso tako jasne. Oziroma – bolj kot je svet kompleksen in premrežen, manj je treba, da ga vrže v kaos ne bi ga bilo treba vreči v kaos. Čim več je pravil, ki naj bi nas varovala, v tem bolj absurdne položaje se zapletemo. To je tudi lekcija o tem, da se kljub vsesplošni prepredenosti komunikacijskih sredstev in sledilnih naprav človek v nekem smislu še vedno lahko izgubi in se znajde v brezizhodni situaciji, ne da bi se začela (izbruhnila) vojna. V teh krutih spoznanjih pa je nekaj odrešilnega: civilizacija neprestanega trošenja in dostavljanja ugodij (ali pa dostavljanja ljudi) ni vsemogočna in skupaj z nevarnostmi omogoča tudi duhovno svobodo.

Vietnam v času korone je nepričakovan zapis neke dobe, knjiga, kakršne pričakujemo od izdajateljev kot je Kulturni center Maribor. Take, ki jih težko uvrstimo v kako kategorijo in ki bi stežka našle pot pri večjih založnikov, vendar pa v svoji surovosti širijo obzorja.

Muanis Sinanović