Klub KU-KU, 2023

spremna beseda: Jure Potokar

Piše: Matej Krajnc

S poezijo Bojana Sedmaka se srečujem že od ranih nog, tam od Shizofrenikov leta 1982. Bolj sem mu začel prisluškovati, ko je leta 2012 izdal prvo pesniško zbirko, v dobrem desetletju pa se je nabralo pogumno število pesniških in drugih knjig, med drugimi Bitja in števila (2022), ki sem jih po srečnem naključju (Naključje: “Ti že pokažem!”) celo urejal in uglasbljeval. Tako je tudi s pesmimi v pričujoči knjigi, ki so me precej hitro poklicale k sebi. Sedmak ima sicer tudi sam imenitno samospevsko plat, ki se je že obelodanila na vinilni plošči Z nosilca na nosilca (2015), in njegove nastope se splača obiskati. Ali na njih tudi sodelovati.

Že naslov nove zbirke je zanimiv izziv: tnalo kot nekaj, kjer se odseče glava, tnalo kot nov začetek, tnalo kot ciklična ontološka podstat. “Primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!” Bistvo pa je v besedi. In res pravi Sedmak v naslovni pesmi:

A besede te ne pustijo zlahka k sebi;

stvari imajo mnogo strani

in ti jih pišeš z ene same in ne veš,

katera je to, in ne veš, kako

izbereš med besedo in besedo,

ko jih je čez čas naokoli sto

in sto. Le včasih pridejo preprosto

kot potrditev, da nisi sam,

nisi edini, ki nad njimi pritajeno dihaš

z rokami nad glavo, zaupljivo

položeno na tnalo pesmi …

Takoj nadaljuje:

… da jih je mnogo kot ti,

ki razgrinjajo labirinte v sebi

z iskreno razprtimi dlanmi,

obrnjenimi predano v nebo.

in da je nekje v vesolju prostor,

pristanišče za vse za plovbo z godbo

skozi tiskovino galaksij

pod rezili, ki visijo nad vsako pesmijo.

Rezila, ki visijo nad vsako pesmijo, so tudi tokrat raznovrstna: Sedmak je spreten v vezanih in razvezanih glasovih pesmi in njegove pesniške zbirke so večkrat pesmarice raznih oblik, ki poudarjajo (in, lepa domača beseda, izpostavljajo) vsebino, ne da bi pri tem zašle v larpurlartistične zanke ali prazno tehnično oblikovno mojstrstvo; gre za “once more with feeling”, kot je to svojčas lepo zapisal Kris Kristofferson; pri Sedmaku najdemo pesmi s kratkimi verzi (Kdo si), kompleksne tercine ali posodobljene stance (Postelje, leta, Marionete, Dokaz), biti zna tako pretanjen lirik kot neusmiljen satirik in kritik, njegovi besedni preobrati pa vedno znova pričajo, da imamo pred seboj pesnika, ne le z občutkom za jezik, temveč tudi načitanega, kar dandanes ni nujno (pesmi se pišejo, berejo pa ne). Tuba, nisem pasta je v pričujoči zbirki skorajda šolski primer pesniške pronicljivosti, medtem ko v Vojnih hujskačih ne skriva gnusa nad dejanskim stanjem v svetu. Kar vidim, kako bi pesem lahko postala himna tistih, ki vidijo tudi onkraj Potemkinovih vasi “resnic”, ki nam jih dnevno servirajo v medijih in s katerimi se moraš strinjati, sicer te, teoretika zarot (kako lahkoten je postal ta izraz!), blokirajo na družbenih omrežjih. Vojnim hujskačem sledi še Kembelj in potem še Na kavljih in Jeklena pest – četvorka izrazitih o aktualnem stanju razmišljujočih pesmi, čeravno so tudi (ali morda celo zlasti) pesmi o duhovnem stanju sveta vobče – kdaj pa je pravzaprav bilo drugače? Smo bili ljudje kdaj manj neumni?

Pa vendar, še obstaja redempcija? V pesmih Bojana Sedmaka so odprte možnosti, a zgolj za tiste, ki nočejo “kavs kavs v zaslone”. Ali kot pove v pesmi Na kavljih:

po ulicah tavam da nalepim znamke

na razglednice kdo sploh še to počne

na javnih mestih s svinčnikom na papir

v linije pisave ne kot digitalni piščanci

iz baterijske reje kavs kavs v zaslone

omreženi obsevani klikajoči vse te kave

na trgih prebujenja brez globalnih razlik

A digitalni piščanci imajo občasno tudi epifanije, morda kar na trgih prebujenja. Te epifanije so sicer prekratke, da bi kaj pomenile, a Sedmak je s tem opravil. Še več, naredil je krog, vrnil se je vase. Tudi v pričujoči zbirki je pokazal, da je mojster intime (recimo kar ljubezenske pesmi), primer je med drugim že znani Prstan, ontologija v raznih oblekah pa je itak nekakšna rdeča nit njegovih ostrejših in mehkejših pesniških potez in v pričujoči zbirki tvori močan pesniški vozel. Zdaj pa le vkup, Demokleji, kjer vas je še kaj. Ali kot pravi sam na koncu zbirke (navajamo v celoti, jebat ga):

Ni zajeto v zretje,

da bi bilo votlo;

morda le občutek,

da je črna luknja,

skozi katero se drsi

v nepovrnljivost

naluknjana skleda

zvezdnega prahu;

okoli sukljati prst,

z robov drgniti sij,

piliti pozabo;

kakšni opilki,

za kakšno rabo

ostajajo za tabo.

In besede ne pustijo zlahka k sebi.