Koncert orkestrov Glasbene šole Kranj
Piše: Franc Križnar
Del slovenske glasbene piramide smo tokrat doživeli na kar dveh zaporednih koncertih največje glasbene šole na Gorenjskem, v Kranju, Glasbene šole Kranj. Ali kar konkretno v Kongresnem centru Brdo-Dvorani Grandis (18. jan. 2024, 17.00 in 19.30). 2-krat pa ne zaradi premajhnega prostora, velike dvorane, pač pa zaradi števila obiskovalcev, hvaležnih poslušalcev, ki se jih je nabralo kar za dva koncerta. Pod taktirko aktualne ravnateljice in najbolj zaslužne med enakimi Petre Mohorčič, ki je obenem nastopila tudi kot slavnostna govornica in dva moderatorja večera: Eva Tofant in Domen Osterman.
Potem pa je že bil na vrsti z dvema pesmima Mladinski pevski zbor, ki ga vodi Marta Legat. Na sporedu skoraj 20-članskega zbora je bilo ob klavirski spremljavi Gašperja Jereba dvoje del slovenskih skladateljev oz. avtorice Katje Gruber (Glasba naj te objame) in G. Jereba (Svet prelep je). Prečisto petje se zboru kot vokalnemu ansamblu glasbene šole kar pritiče in tako je tudi bilo.
Godalni orkester je nato pod vodstvom Aleksandra Jovetića izvedel dvoje del: s solistoma, mladima violinistoma Žano Trpin in Vitranca Franka (mentorica Urša Kordež) Sarabando Giuseppeja Tartinija, sam ansambel pa je odigral še Nemški ples št. 3, KV 605 Wolfganga Amadeusa Mozarrta. Kljub relativno težavni in prozorni glasbi je bilo v njej slišati izjemno čisto muziko, tudi intonančno zahtevno (enoglasje). Ker v šoli poučujejo na osnovni stopnji tudi violo in kontrabas, seveda tudi s prisotnostjo teh glasbil.
Eden najštevilčnejših je bil zagotovo Flavtistični orkester z dirigentko Katjo Stare. Saj smo v njem slišali in videli tudi take flavtne različke kot so to npr. pikolo, altovska, basovska, …flavta.Izvedli so 3-stavčno suito Lunina čarobna flavtica Blaža Puciharja (Kolibri, Otožni sibirski tiger in Zmaj). Kar je veljajo za cel večer (od dveh koncertov sem bil na prvem, 17.00), je bilo ozvočenje v sicer koncertni in akustično neprofesionalni dvorani celo zgledno. Inštrumentarij, zasedba in interpretacije so bili na več kot zgledni ravni.
Kitarski orkester vodi Uroš Usenik. Spet zborovsko zasedeni ansambel kitar je imel na sporedu 3-stavčno delo avtorja in tovrstnega pionirja (slovenskega ansambelskega in orkestrskega) Ljudmila Rusa Smešne zgodbe malomestnežev iz Mazenderana ali Tri perzijske pravljice: O možu, ki je nesel mero, O možu, ki mu je novec padel v vodnjak in O mojstru teologu in razbojnikih, ki so imeli argument. Delo kot že naslov pove, je izzvenelo arhaično in vzhodnjaško, navkljub tisočerim (različno uglašenim) strunam pa intonančno dokaj solidno, melodično in ritmično čisto.
Pihalni orkester vodi Tomaž Kukovič. Z zasedbo simfoničnih pihal, trobil in tolkal so odigrali Yellow Mountains nizozemskega skladatelja, znanega prav po glasbi za pihala Jakoba de Haana in Enzata Američana Roberta Williama Smitha. Ob pomnoženi zasedbi (melodičnih in neuglašenih) tolkal je bilo tokrat slišati kar štiri oboe, dva fagota, basovski klarinet, tenorje, baritone, tube …, kar je za zasebno ansambla, ki prihaja iz osnovne glasbene šole, zagotovo redkost. Dirigent T. Kukovič pa itak velja za sposobnega in uveljavljenega pedagoga in dirigenta. Povsem profesionalni (izvirni) repertoar pa je izzvenel več kot zgledno.
Harmonikarski orkester velja nasploh za najstarejši tovrstni sestav v GŠ Kranj. Njihovo sicer najprej komorno-ansambelsko izobraževanje harmonik se je pričelo z dui in se nadaljevalo v trie in kvartete, da bi zdaj doseglo neslutene višine. Te je zdaj izoblikoval še en uspešen tovrstni kranjski pedagog in dirigent Dejan Maleš. Spet zborovsko zasedeni tokrat harmonikarski sestav (le) prvi stavek iz Mikro suite št. 3 Nemca Wolfganga Russa Plötza in folklorno teg geografsko obarvano 5-stavčno Dakoto: Veliki duh, Lov na bivole, Kajenje pipe, Ples duhov in Romarji ob ranjenem kolenu. Niz programske glasbe je tako pokazal ne le virtuoznost posameznikov (in solistov) temveč tudi bogato plejado registrov te glasbene zasedbe.
In še zadnji na tem koncertu: Simfonični orkester GŠ Kranj z zdaj že kar »hišnim« dirigentom Tomažem Kukovičem. S še enim uspešnim skladateljskim diptihom: Valse triste, op. 44 Finca Jeana Sibeliusa in Madžarskim plesom št. 6 Nemca Johannesa Brahmsa pa so tudi kranjski simfoniki zaokrožili tale splet kar sedmih zborovsko-orkestrskih zasedb. Spet več kot uspešno, saj obe partituri nudita obilico povsem nasprotnih si interpretacij. Vse od čistosti igranja godal v pianu pa do prav fanfarnega ali celo triumfalnega tutti trobil in tolkal, torej od Sibeliusa pa do sklepnega Brahmsa. Če smo že omenili nekatere polno zasedene inštrumente zgolj izvirnih partitur, naj tokrat izpostavim še (4) kontrabase. Tenkočutni bralec in izvajalec partitur za (izvirni) pihalni orkester T. Kukovič pa je zdaj zagotovo »cum lauda« »položil še izpit« za orkestrskega, simfoničnega dirigenta. Nič šolskega ni bilo v tem, četudi je imel pred seboj zgolj tako zasedbo. Dirigent Kukovič je zagotovo povsem prepričljiva dirigentska, pedagoška in psihološka osebnost; vse to pa pritiče prav (profesionalnim) dirigentom.
Šola je tudi s tem koncertom ponovno opozorila na programsko ozaveščenost, saj smo navkljub redkim zasedbam (od njih sta bili komaj dve, tri regularne) slišali sama izvirna dela, slovenska in tuja. Poudarek ali kar podaljšana pot glasbene šole in njenega praviloma individualnega pouka glasov, plesa in inštrumentov se je prevesil prek (ansambelske, komorne) soigre do največjih tovrstnih sestavov: zbora in orkestrov. To pa je vendarle finalni glasbeni nadsmisel tovrstne vzgoje in šolanja in iz katerega zagotovo vejejo preostali vseslovesnki (glasbeni) dosežki: od osnovne prek srednje do visoke (najvišje) glasbene stopnje. Naša glasbena piramida je prav z omenjenimi osnovnimi dosežki več kot trdna in več kot dobra, najboljša. Tudi po tehle meritvah kranjskih glasbenih rezultatov.