ZKP RTVS, 2023

Piše: Matej Krajnc

Kje se je pravzaprav vse začelo? Pri Črtici. Čisto drugače kot se sliši zdaj. Nato zložen, a gvišen vzpon z razširitvijo zasedbe in s teto Estero, Toplicami, Tarzanom, Hčerjo vaškega učitelja, Jebo … Od Dimkovih zgodb in odštekane poezije Tomija Lorberja do Tončevih spretno izpisanih besedil in nekako predestiniranega frontmenovstva, čeprav bojo najbrž rekli, da imajo vsaj dva. Res je. S prisluženim statusom najvidnejšega mainstreamovskega (v častnem pomenu besede) rockovskega banda pri nas, hkrati pa tudi prav toliko alter, kot hočejo biti (“Mislim pa, da ste zajebali, ker ste v tem kurčevem vremenu prišli sem …”), so 12. maja 2023 nastopili v Križankah na tisočem koncertu. Tudi to pride, neizogibno, če imaš toliko stamine, da prideš tako daleč. Ni enostavno, prinaša pa zadoščenje. Občinstvo jih je sprejelo in se množilo. Zdaj je napolnilo eno najprestižnejših prizorišč pri nas. Dogodek je kar klical po zapisu v zgodovino: koncert si lahko pogledate v arhivu RTV, zvočni posnetek pa je zabeležen na dvojnem vinilu, mediju, ki je bendu zelo blizu, kar nekaj plošč so si že prislužili v tej obliki; spominjam se prve njihove vinilke, ki se je pred leti, ko to še ni bil (spet) standard, udejanila ob dogodku v studiu 14 Radia Slovenija. Zdaj je že kar navada, da vsak nov album izide na vinilu. Kot viniloman seveda podpiram to odločitev. Tudi to loči Mi2 od nekaterih drugih domačih bendov, ki se še vedno preveč ukvarjajo samo s CDji.

O samem koncertu seveda nima smisla preveč razpredati: uspešnice in nekatera bolj skrita poglavja. Tu so nepogrešljive Zbudi me za 1. maj, ki ima tudi zame nekaj spominskega lagra, Čista jeba, Mali pizdun, Čakal sn te ko kreten, Proklete vijolice in Pojdi z menoj v toplice. Tu so veterani: poleg Tonča, Dimka, Roberta in Igorja še Zabukowski in Davor Klarič, gostje pa Tine Matjašič (vokal), Anže Završnik in Ožbalt Zevnik (saksofon). Zvok štima. Česar ni na dveh fizičnih ploščah, je v digitalni obliki, dosegljivi s pretočno kodo. Tonč ima jakno Mi2, Zabukowski Flying V … In čeprav je jeba kar precejšnja, najbrž še ni tako hudo, dokler tudi mladi pridejo na Mi2 v Križanke. In prileti reminiscenca, kako sem se sam povezal s Križankami: na istem odru sem prvič stal leta 1994 s pokojnima Clydeom Riddickom in Orlandusom Wilsonom iz Golden Gate Quarteta in, še nekaj malega pred koncertom, gledal na stopnice. Potem sem šel na meni odrejeno mesto, oni pa so z New Swing Quartetom na odru pripravili izdaten gospelovski program, tudi zabeležen na plošči in videu. Kolikokrat sem po tistem še bil v Križankah in prisluškoval raznim godbam, ne štejem. Mi2 pa štejejo. 1000 koncertov. In zdaj, ko tole pišem, že kakšen več. Tudi pri meni, ki ne rokenrolam, ampak beglajtam. In kar poslušam, je fino odigrano, poleg tega pa mi je všeč, da tudi nepretenciozno: Mi2 se niso nikoli obnašali, kot da so “the next biggest thing”, pa so zato lahko obdržali integriteto. V opusu premorejo zelo malo cenenih rim, ker ni bil njihov namen zgolj “zabavati”, pa tudi otročarij za najstnice se niso nikoli šli, ker pač niso bili tak bend. Šteje sporočilo, ne fasada. Če je deklca debela ali ne, jim je vseeno. Ni pa jim vseeno, ko je treba vstati in obstati. V njihovi glasbi je ostalo nekaj tistega dobrega rogaškega in hkrati kozmopolitskega. Tonč je tudi zgodovinar in Dimek je pisatelj. Vijolice so proklete in pesem je visoka. Ni nalepke “Parental Advisory”, ker pač niso dušebrižniški bend in se ne bodo opravičevali za vsako malce bolj priostreno besedo. Čestitamo jim za štirimestni dosežek in tudi za dvojni vinil. Ki ga je tudi tisoč primerkov.