Piše: dr. Drago Papler
Turoben dan. Iz velikega pričakovanja se je vse sprevrglo v otožnost. Pa ima tudi ta letni čas svoje lepote, radosti, barvne odtenke, utrinke … Tople barvne impresije življenja. Moje misli so izraz doživetega, sanj in hotenj.
Življenje. Misli so pri mojih najbližjih. Podoživljam preživete trenutke srečnega otroštva in veselih mladostnih dni, ljubljene osebe, družine, rojstva otrok, izzive pri gradnji hiše, v poklicu, v novinarstvu. Večina ljudi me iz preteklosti pozna kot novinarja. Postal je moj zaščitni znak, čeprav ga že dolgo ne opravljam več tako intenzivno, se pa vedno vanj hote ali nehote vračam. Usmeril sem se v raziskovanje, stroko, izobraževanje in znanost. Ob sedmih kasneje doseženih poklicih, mi je novinarstvo prvobiten srčni poklic, čeprav ga formalno nimam. Pa vendar ga z vsem srcem udejanjam in živim 45 let. To so moja ustvarjalna sopotja.
Spominjam se sledi, ki sem jih pustil na prehojeni poti. Na mene so pomembno vplivale pri nadaljnji življenjski poti.
Šelesti listje na drevesu. Odpada. Misli mi segajo med ljudi, katerih sopotnik sem bil pri dolgoletnem novinarskem srečevanju. Sopotja življenja, številni pogovori, portreti, tudi videozapisi, kar daje ob pisani besedi in sliki, s pristnim pogovorom in avtentično dokumentarno gibajočo video sliko, pravo vrednost, ob montaži pa še drugačno upodobitev, ki ima umetniški pridih. Nekaterih ni več med nami, odšli so za vedno. Zaživijo v spominu, v zavesti. Nekaj njihovih misli sem posredoval bralcem, poslušalcem, gledalcem. Nekaj zanimivih zgodb in idej sem si domislil. Moram pohiteti, da kaj ne prehiti usoda.
Vzponi in padci, plusi in minusi so vseskozi v življenju, telesni in notranji.
Ostanejo samo vztrajni na svoji poti, cilji so trenutni, kot leteči cilji na kolesarski dirki. Pomembna je pot, poslanstvo, pripadnost. Novinarstvo je moj način življenja.
Glasba. V misli mi prihajajo same nostalgične pesmi, ki me navdajajo k globokemu razmišljanju, ali pa obujanju spominov. Misli so prelivajo kot glasba v svojem čudovitem spevu, kot film gibajočih se slik … Pravo vzdušje pričara glasba. Kaj novega, neznanega, veselega za pretok misli ali pa klasika, ki daje uteho v samoti, ko si sam.
Jaz. Rad se postavim v vlogo sogovornika, kaj bi jaz naredil, kako bi ravnal v njegovem primeru. Potem ga lažje razumem. Tokrat sem se v mislih postavil v vlogo opazovalca z neke razdalje, distance in se opazujem.
Živim življenje, ki mi je dano, kar najbolj pestro, plodno. Včasih pravim, da imam ob hitenju in načinu življenja “dvojno štetje”. Človek se tako težko ustavi in pogovori s sočlovekom. Ni časa. Vzeti si ga je treba. In ker tega nisem sprevidel, je to fizično storila narava. To je potrebno spremeniti v glavi, v zavesti in kot rečem v žargonu: treba je zamenjati kaseto. Manj se bom obremenjeval in si nalagal delo. To ne sme biti beg iz realnosti, v skriti svet, namesto soočenje z resnico.
Ljudje smo zapletena bitja z različnimi fizičnimi, čustvenimi, možganskimi in duhovnimi potrebami. Izražanje, občutenje in sprejemanje ljubezni nas dviguje, razočaranje povzroča neuspehe na vseh področjih. Podzavestno se to povezuje in odraža. Vsak človek je neponovljiv, enkraten. Ima svoje odlike, prednosti, slabosti Na stvari in ljudi gledam tako kot obstajajo, kakršni so. Rad sem med preprostimi ljudmi, med tistimi, ki podobno dihamo in besede povemo direktno, brez ovinkarjenja. Vse življenje se človek uči. Tudi pri medsebojnih odnosih. Ne smem gledati stvari preveč idealistično, sanjsko … Življenje je tudi kruto. Zato jo večkrat ne odnesem dobro. Hitro me prinesejo naokoli. Kljub vsemu hočem biti odkrit, neposreden, pristen!
Rad povem iskreno brez zadržkov in zaupam vse, kar mislim in želim. Tudi svojo ranljivost ter boleče in grenke osebne, družinske in službene doživljaje. Ne maram sprenevedanja, lepega, prefinjenega načina, ko se kaj omejuje, prikriva … To so stvari, ki bodo v meni ostala takšne, kot sem jih prinesel na svet v dedni zasnovi.
Večni optimist sem. Veselim se vedrega večera, večera z izvirno narodnozabavno glasbo. Misli se pretakajo iz področja na področje.
Ko sem sam, se spomnim tudi na neljube dogodke, ki sem jih mimogrede v življenju hote ali nehote doživel. Ko premišljujem mi je žal za vse napake, krivice, ki so se morebiti zgodile. Kako bi se opravičil tistim, s katerimi nismo bili na isti valovni dolžini, za dogodke, katere sem v svojem hitenju in lovu za informacijami prezrl, prizadel, užalil ali pa jim dajal premalo pozornosti. Ko opravimo s preteklostjo, se megla odstira vedno bolj in kaže se bolj svetla, čista prihodnost. Težka je odločitev za razmejitev, da potegneš črto mejnico, rez.
Usoda previdnosti včasih obrača stvar drugače.
Življenje je loterija, predvsem zgubljaš in malokrat dobiš. S spoznavanjem in doživljanjem sem notranje veliko dobil, bogatih izkušenj mi nihče ne more vzeti.
Hvaležen sem za vse trenutke, ki sem jih preživel. Čutim pripadnost, navezanost … Že videno. Velikokrat čutim, da se mi ponovi in ponovno zavrti življenje kot kolo(vrat).
Spomini. Ostajajo časopisni članki, fotoreportaže, radijski intervjuji in televizijske oddaje, v katerih so izraženi utrinki globljih razmišljanj. Gledam fotografije, ki sem jih posnel kot impresijo v naravi, motivi pa imajo prispodobo, posvetilo in miselno sporočilo: žled v soncu, sneženi češnjevi cvetovi, drevesa, ptice, gore, otoki, sončni zahodi …
To so le drobci, ki se mi porajajo iz mozaika doživetega. Zanimivo, da najlepših stvari ne bom nikoli zabeležil, saj so se zgodile tako nepričakovano ali pa tako spontano. Nosim pa jih v sebi, v srcu.
Hrepenenja. Hrepenim po ribiškem obmorskem mestu, planinah, zanimivih figurah, klifih skalovja, pticah v letu, češnjah v cvetju… Slikice doživetega in pričakovanj ponovitve, ki jo nikoli ne bo… Vesel sem za vse, kar sem doživel. Ni bilo malo. Jutri bo nov dan. Novi izzivi, nove možnosti. Pluli smo kljub velikim valovom.. Pluli smo med čermi in otoki, pa vendar smo vedno imeli jasno pot in cilj. Barka bo izplula iz novega pristana, hočem biti zraven!
Jutri bo nov dan. Upam, da obsijan s soncem. Veselim se življenja.
