Piše: Franc Križnar
Ljubljanska Akademija za glasbo kar nadaljuje s številnimi koncerti. Odkar je pred leti dobila svoje novo domovanje v ljubljanski Kazini na Kongresnem trgu 1 s številnimi dvoranami, je ob njihovem primarnem glasbenem pedagoškem poslanstvu na drugem ali kar vzporednem mestu tudi koncertiranje. Na recitalih in koncertih se pojavljajo študentje in njihovi pedagogi. Nastopi solistov, komornih ansamblov, zborov in orkestrov potekajo v kar neke vrste pospešenem tempu. Na zadnjem (14. feb.) iz serije Solo e da camera so v njihovi dvorani Julija Betetta nastopili profesorja flavtist Matej Zupan in baritonist Matjaž Robavs ob klavirski spremljavi umetniške sodelavke pianistke Andreje Kosmač. Na skoraj osuplem večeru Očarljive romantike smo slišali dela skladateljev Carla Frühlinga, Franza Schuberta, Alojza Srebotnjaka (v priredbi M. Zupana), Maxa Meyerja Olberslebna in za dodatek še Edwarda Elgarja.
Razen enega samega samcatega Schubertovega samospeva Suho cvetje/Trockne Blumen iz skladateljevega ciklusa 20 pesmi Lepa mlinarica, op. 25, D. 795 (1823) z umetniškim parom Robavs-Kosmač, smo slišali vsa preostala dela v izvedbah za flavto in klavir M. Zupana A. Kosmač. Odlični pevski solist M. Robavs je v odlični in izvirni nemški dikciji poustvaril (na pamet) romantični samospev. Ta je bil (dramaturško) neke vrste uvod v kasneje predstavljeno Introdkucijo, temo in variacije na temo istega samospeva. Robavs še vedno velja za prvaka tovrstnega lieda pri nas in kar škoda je, da se le-ta večkrat ne pojavi na naših koncertnih odri; sam ali pa tudi s kompleti številnih Schubertovih in še kakšnih drugih ciklusov. Pianistka Kosmačeva je tudi v tem delu krepko poprijela svojo (spremljevalno) vlogo, ki pa je je bilo tako v tem delu kot v celotnem večeru mnogo več kot zgolj formalno. Kar cel večer je bdela nad nami njena (poudarjena) vloga odlične in tehtne spremljevalke, saj smo se nenehno spraševali, ali gre za dela in skladbe za glas (in flavto) in klavir, ali obratno? Tako preklemano so ta dela prepletena in pregnetena ter poudarjena s klavirjem. Njegova vloga je zdaj v ospredju, zdaj v ozadju. Kosmačeva zagotovo velja ob obeh navedenih solistih za prav odlično in posebno klavirsko spremljevalko, pianistko. Njena igra je mnogo več kot formalnost, je neke vrste komornost v njenem plemenitem pomenu besede.
Seveda so bile vse niti tega večera v rokah flavtista M. Zupana. Ta nadaljuje tako s ponudbami inovativnih sporedov kot z njihovimi izvedbami. Primaren mu še vedno ostaja njegov (flavtni) ton. Tega niansira v različnih odtenkih, registri njegove flavte so prav očarljivi. Ne le za tale »Valentinov« večer očarljive romantike kot ga je sam poimenoval, medtem, ko je napovedal edini dodatek na koncu koncerta polno zasedeni (veliki) dvorani Julija Betetta naše glasbene Alma mater, AG UL. 200 letnico razvoja romantike je začel s komaj kaj znano Fantazijo, op. 55 Avstrijca C. Frühlinga iz leta 1929. In takoj sta s Kosmačevo vzpostavila izjemen in prepotreben poustvarjalni fluid med občinstvom in glasbo ter posredno s samima seboj. Za uvod v naslednje delo je sledil že omenjeni interludij Robavsa in Kosmačeve s Schubertovim samospevom, da bi potem lahko slišali morda najbolj tehtno delo tega večera za flavto in klavir, Introdukcijo, temo in variacije na temo Suho cvetje, D. 802, op. 160 (1824)iz že omenjenega Schubertovega samospevnega ciklusa. Nastalo je leto dni po pevskem izvirniku in je prava »simfonija« za klavir in flavto. Umetnika sta delo, ki vsebuje sedem kontrastnih in virtuoznih ter spevnih variacij, izvedla v vsej tej izvedbeni vehemenci. Tenkočutni poustvarjalni prijemi obeh izvajalcev so dodobra in ponovno oživili Schubertovo »Suho cvetje« v povsem drugi pa tudi kontrastni luči. Njuna izvedba pa je po drugi strani še dodatno oživila malo preje slišani samospev.
Drugi del koncerta je povsem pripadel tandemu Zupan-Kosmač. Najprej na njem ni manjkala niti slovenska glasba. Še več: Slovenske ljudske plese našega skladateljskega asa iz glasbene polpreteklosti, Alojza Srebotnjaka je priredil kar flavtist M. Zupan sam za flavto in klavir (1982-2024). Saj poznamo njihovi (izvirni skladateljevi) verziji za violino in klavir in za godalni orkester. 7-stavčno delo: Koroško, Štajersko, Primorsko, Bela krajina, Rezija, Gorenjska in Prekmurje predstavljajo njihove najbolj popularne izvirne ljudske pesmi (saj je tak tudi njihov naslov). Tudi refleksija prireditelja in izvajalca (M. Zupan) se je v obeh pojavnostih pokazala za dovolj referenčno in veliko več kot zgolj povsem prakticistično (pedagoško) namenjeno delo? Šlo je za njegovo umetniškost v obeh pogledih. Finalna skladba je bila Sonatna fantazija, op. 17 za flavto in klavir (1883) Nemca M. Meyerja Olberslebna. Delo v treh kontrastnih stavkih in obenem tudi najdaljše delo tega večera, je bila še ena flavtna virtuoziteta in obenem komorna sprega med flavtistom in pianistko. Edini dodatek pa je bila še priredba ene najbolj popularnih del Angleža Edwarda Elgarja Pozdrav ljubezni, op. 12. V skladateljevih izvirnikih jo poznamo kot dela za klavir, violino in klavir, orkester, …
V vse tole nas je še dodatno popeljal zgledni koncertni list, iz katerega smo lahko razbrali prav vse: spored, njegovo (domišljeno) dramaturgijo in številne ter natančne podatki o prav vsem, kar smo slišali. Že omenjena primarnost naše AG se tako in tudi s takimi dogodki-koncerti razpotegne od njene pedagoške k njeni umetniški funkciji.