Kulturni center Maribor, Knjižna zbirka Sprejeto 47, 2023

Piše: Vlasta Črčinovič Krofič

KJER JE VSE MOGOČE

Literarna sekcija Vedrina, Kulturno društvo Studenci-Maribor in Kulturni center, zavod za umetniško produkcijo in založništvo, Maribor sta ob koncu leta 2023 izdala pravljice za šolske otroke 5- 10 let. V zbirki so na 185. straneh zbrana literarna dela, ki sodijo v mladinsko kratko pripovedno prozo. Avtorice pravljic in pripovedi so Ana-Marija Pušnik, Danica Zlatar, Draga Reichenberg, Dušana Jakac, Ivana Hauser, Ivana Rečnik, Ksenija Šešerko in Milena Nemec. Zbirko je uredila Draga Reichenberg, ki je poleg urejanja prispevala sliko za naslovnico in pravljice tudi ilustrirala. Spremno besedo je napisala Jana Hartman-Krajnc, medtem ko je oblikovanje in prelom delo Maje Reichenberg Heričko.

Zbirka pravljic in pripovedi, Kjer je vse mogoče, je nastala v okviru literarne delavnice, ki jo je v letu 2023 izvedla pesnica in literarna kritičarka mag. Larisa Javernik.

»Avtorice so s svojimi prispevki razporejene po sklopih, in to po abecednem redu njihovih imen. Vsaka se predstavi s štirimi zgodbami. Zanimiva je tudi napoved vsake avtorice, saj je poleg njenega imena izpisana ideja ene izmed njenih zgodb …« (Jana Hartman-Krajnc, str. 185)

V pravljicah in zgodbicah se ponavljajo enake teme, ki se jih je vsaka literatka lotila skrbno in jih obravnavala na svoj način, zato so zgodbe unikatne. V njih ni nobenih sledi ponavljanja. V pravljicah dobro premaga zlo, zgodbice pa imajo poučne zaključke.

Ana-Marija Pušnik se je v pravljici Princeska Mia dotaknila izbirčnih otrok, ki se zmrdujejo nad hrano in hočejo jesti tisto, ki je ni pri hiši. In kaj sledi po tem? »Vila se je samo nasmehnila in zamahnila s čarobno palico. V trenutku je hruška izginila iz krožnika skupaj z ostalim sadjem. Na mizi je pred deklico stal prazen krožnik. Skupaj s sadjem je izginila tudi vila s čarobno palico.« (Ana-Marija Pušnik, str. 11)

Socialno temo nesebične pomoči obolelemu dedku, v kateri sta združila moči kanarček Karli in maček Muc, za katera bi menili, da si v resničnem življenju nista naklonjena, je v pravljici Trije prijatelji obravnavala Danica Zlatar. »Karli je bil zelo srečen. Pomolil ji je malho z rožami in kamenčki. Hvaležno je vzel zdravilo in vprašal: Ali je res to dovolj za plačilo dragocenega zdravila? Žena mu je z nasmehom odgovorila: Dragi Karli, tvoja ljubezen do dedka je najdragocenejše plačilo.« (Danica Zlatar, str. 27)

Otroci, morda tudi odrasli nismo zadovoljni v svoji koži. Želimo posnemati ali se celo  preleviti v nekoga drugega, mogoče našega vzornika ali v slavno osebnost. Vprašajmo se, ali bi bili ob izpolnitvi take nore želje resnično srečni? Draga Reichenberg je v pravljici o Čivčku, ki se je za en dan prelevil v dečka, napisala: »Ko se je spremenil nazaj v ptička, je rekel: Motil sem se veverička Vera. Ne sodim med dečke. Srečen sem, da sem ptiček in da se bom naučil dobro leteti. Poletel bom visoko, do oblakov, in užival v svobodi.« (Draga Reichenberg, str. 43)

Pomoč, ki jo hočemo nuditi drugim, ni vedno dobrodošla. Ujeta divja žival, vajena svobode, bo kljub naši dobroti in pozornosti nesrečna. V povesti Blaž in ptica je Dušana Jakac pripoved zaključila tako: »Dnevi so tekli in Blažu se je zdelo, da mladič ne bo nikoli razprl svojih kril. Saj mu je bilo všeč, da pazi nanj, ampak dedek je zmajeval z glavo in mu razložil, da ptič ne more večno ostati v škatli. Kos sodi v naravo, kjer si sam išče hrano in ima rad let pod nebo. Saj tega si je želel tudi Blaž, le čas je rabil njegov ptič – mladič.« (Dušana Jakac, str. 69)

Medvrstniško verbalno nasilje, zmerjanje in zasmehovanje so zelo boleči. To je na lastni koži občutil gibalno oviran deček Melhijor, vse dokler ni stopil v čudežne superge. Le-te so mu pomagale povrniti samozavest. Ivana Hauser je v pripovedi Melhijor in Mačur napisala: »Naenkrat je postal pozoren na svoje noge. Ustavil se je in zavpil: Mama, mama! Noge me nič več ne bolijo. Lahko tečem. Toda mame ni bilo več doma. Odšla je že v službo. Melhijor je postal dober športnik, se s Poldetom pobotal, o čudežnih supergah pa nikoli ni črhnil niti besede.« (Ivana Hauser, str. 97)

Ej, ta Luna, okrogla in srebrna. Ali lahko izpolniš skrite želje? Želim si bratca ali sestrico. Pripoved o izpolnitvi skritih želja je v zgodbo Nežika in Luna vključila Ivana Rečnik. »Misliš, da bo to kaj pomagalo? Bo, seveda bo. Še to ti povem, Nežika, da se bo tvoja želja uresničila, če se bosta imela tvoja atek in mamica dovolj rada. Samo ljubezen pomaga izpolniti želje.« (Ivana Rečnik, str. 117)

Kadar si nekaj zaželimo se na poti do cilja pojavijo številne ovire, ki jih s trdno voljo in ob drobnih spodbudah prijateljev z lahkoto premagujemo. Pot do cilja je bolj zanimiva in zabavna kot dosežen cilj. To temo je v zgodbi Mihec in drevo obravnavala Ksenija Šešerko. »Veš, zelo sem se veselil, da bom na vrhu drevesa zagledal konec sveta. Sova je pojasnila: Pravijo, da sem modra. No, ne vem. Lahko pa ti iz svojih bogatih izkušenj povem, da v življenju ni pomemben cilj, ampak pot, ki nas pripelje do njega.« (Ksenija Šešerko, str. 139)

Minevanje in soočanje z izgubo naših dragih sta zahtevni temi, ki sta zaživeli v tenkočutni  pripovedi Milene Nemec, Vedno in za vedno. Materialne dobrine ne zmanjšajo bolečine, a mavrični čeveljci Niki pomagajo na drugo stran mavrice, kjer se sreča z ljubim očetom. »Glej, sedaj veš, da te nisem nikoli zapustil. Ostal bom na tej strani in vas z mamo in sestrico čuval. Pa saj veš, rad vas imam. Vedno in za vedno.« (Milena Nemec, str. 163)

Kjer je vse mogoče, zbirka pravljic in pripovedi, je primerno branje za otroke in vse tiste, ki v sebi še vedno nosimo pravljični svet. Soočanje s težavami in resnicami je s pomočjo pravljic lažje. Na koncu naj zmagajo ljubezen, sočutje, dobrota in sreča. Z vsem navedenim bo svet lepši in boljši, zato ker je vse mogoče.