Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2023

Dvajset let po Šeligovi smrti se spet spominjam, kakšen dan je to bil: Menart, Šeligo, Marti … Bil sem tam nekje okrog Name, ko sem izvedel za Menarta, in sem potem taval po mestu in veriga se kar ni hotela utrgati. Šeliga za razliko od Johnnyja nisem osebno poznal, sem pa na njegova dela naletel že zelo mlad in potreboval nekaj časa, da mi je sedel. V šoli so govorili o reizmu in nam rinili pod nos Agato Schwarzkobler, po drugi strani je bil v OŠ na tapeti še drug Rudi, tisti Seliškarjev, in Seliškarjev in Šeligov Rudi sta, čeravno časovno oddaljena, imela skupno točko odločnosti in samopotohodstva. Poznal sem Šeligov politični angažma, poznal sem nekaj zgodovine, in ko mi je uspelo v roke dobiti stare literarne revije, sem našel tudi nekaj tega, kar je zdaj v knjigi. Šeligo je bil letnik 1935, to pomeni, da bo naslednje leto devetdesetletnica in ob tej priložnosti morda soet kakšna antologija.

Novele, izbrane za knjigo, so bile objavljene v različnih zbirkah kratke proze: Februar denimo leta 1968, Okus po jodu pet let pozneje, Abba sredi osemdesetih. Različna časovna obdobja torej, nekaj avtopoetičnosti, nekaj vsajenosti v že rahljajoči režim ob koncu šestdesetih, a ves čas kot podoba nekakšnega bojevnika za prostor besede, od pozavne do Vodmata in nazaj … Pestra pot in ne tako zagrenjena kot pri Jančarju ali Kovačiču. Od Revije 57 do Perspektiv in onkraj vseh “skupin”, ki so se formirale tako ali drugače, od filozofije do literarne zgodovine in potem, vsaj v šolništvu, nazaj v kalup, ki ga pričujoča knjiga učinkovito razbija, oba zapisa Aleksandra Zorna pa pojasnita še marsikaj zraven, čeprav brez konkretne poglobitve in poglabljanja v tekste ni nič … Šeligovih del se nikoli ni moglo brati diagonalno, na hitro, komparativistični postopki “hitrih branj” so odpovedali. Jezik, ki je pri Šeligu glavni faktor pisanja (saj bi rekli, da mora tako biti pri vsakem poštenem ustvarjalcu, in to seveda drži, a Šeligo je imel čisto poseben odnos do jezika na vseh ravneh ustvarjanja – da o dramskih tekstih sploh ne začnemo razpravljati), je preveč svojstven, da bi se ga dalo “umestiti”, s tem hočem seveda reči, da Šeligo kliče zainteresiranega in izobraženega bralca, ki se je pripravljen in tudi sposoben spopasti z njegovim jezikovno-izrekovalnim svetom. Šeligo ni konfesionalec, čeprav bi se tu pa tam morda zdelo, pa tudi ene in iste zgodbe ne piše ves čas, a to je že predmet drugih debat.

Ko prideš v določena leta, se dojemanje literature mora vsaj nekolikanj spremeniti, sicer najbrž nisi “dozorel”; s tem ne pravim, da se ti mora gnusiti vse, kar si prebral v preteklosti, ali pa da zanikaš svoje literarne tendence iz mladosti … gradiš se pač. Če se. Ugotavljamo torej, da Šeligov literarni svet znova odpira vrata na povsem neformalističen način – če smo bili prej determinirani z “reizmom” in smo ga dojemali kot nekakšno formalistično ordnungo zapisovati detajl do detajla, se v pričujočem izboru znova odstre širok pisateljski forum Šeligovih novel in nas povabi, da se lotimo zbirk kot takih – po vrsti in preudarno. Pričujoča knjiga dobi s tem dodatno težo, Timotej, Tomaž in drugi znotraj tehle platnic pa oživijo v drugačnem času in prostoru. Ne bom zapisal brezčasju, ker bi bilo patetično, pa tudi Šeligo je že zdavnaj klasik, kar pomeni, da moramo, če hočemo, da ga bo zgodovina vzela resno (kot se dogaja vsem klasikom) brati vedno znova in brez ideoloških, literaturnih in drugih predsodkov. In ne morem si kaj, da ne bi na koncu pobaral: kaj imata skupnega Šeligo in Elvis? Rojstno letnico in pozavno. Little Joe is blowin’ on the slide trombone, je pel Kralj rokenrola. Zorn pa piše o cugpozavni. Ki je Šeligo pozneje ni več igral. Elvis tudi ne.