Gostujoči dirigent, solistka-trobentačica in izvedba slovenskega dela

Piše: Franc Križnar

Že dolgo nisem slišal na mariborskem koncertnem, orkestrskem odru takega koncerta kot je bil minuli 3. koncert Simfoničnega cikla Simfoničnega orkestra SNG Maribor z gostujočim dirigentom, Hrvatom Juretom Bučevićem, odlično mlado solistko Urško Rošer s trobento v roki in na ustih (koncertna mojstrica je bila Oksana Pečeny) in sporedom med švedsko, slovensko in špansko glasbo. Koncert, ki je bil 14. marca v dvorani Ondine Otte Klasinc v SNG Maribor, nas je torej v soju glasbenih žarometov 20. in 21. stol. osredotočil tako na kontraste kot na neke vrste enakosti.

Dirigent Jure Bučević iz Splita se je postavil na mariborski oder (z igro na pamet!) s švedsko glasbo pri nas komaj kaj znanega švedskega skladatelja Huga Alfvena in njegovo Švedsko rapsodijo št. 1 v treh odsekih(1906). Živopisna glasba je dala kar precej priložnosti našemu orkestru in iz katerega je dirigent lahko izvlekel marsikaj. Če nisem bil preveč presenečen nad godali in ki po navadi v tem ansamblu ne izostajajo, so bila tokrat (poleg pihal) še posebej izpostavljena trobila. Vse od solističnih in skupinskih fanfarnih odsekov je bila to prava poslastica za naša komaj kaj verna ušesa za tovrstno švedsko glasbo. Prava plejada za tovrstno izkazovanje (mariborskih) trobil pa se je pokazal z izvedbo …

… Ajdičevega Koncerta za trobento in orkester (2011). Slovenski skladatelj rojen (sicer v bosanski Fojnici) je bil v mladosti še kar največ navezan prav na Maribor. Njegov bravurozni Koncert je tehnično in muzikalno izvedla kar njihova prva članica, zdaj že tudi slovita trobentarka Urška Rošer. Njeno precizno in glasbeno poglobljeno igranje je dvignilo Ajdičev zapis vseh treh stavkov s kar dvema zahtevnima kadencama nad raven povprečja sodobne slovenske muzike našega časa in prostora. Ta je v glavnem poslušljiva in kar skladatelj še dodano oplemeniti z orkestrovo govorico. Poleg poudarjenih klarinetov in uglašenih tolkal, je to še najbolj marimba. Delo zaokrožajo številni kontrasti in dialogi med solistično trobento in orkestrom. Zanimivi Ajdičevi zapisi pa so v glavnem namenjeni res trobenti in v tem je s svojim in samosvojim ter zanimivim tonom presenetila tudi (mlada) solistka. Ne samo zaradi tega zadnjega (mariborskega) uspeha, pač pa tudi zaradi vseh prejšnjih dosežkov, je na odlično poti (tudi) mednarodne kariere. Tako je njena tokratna izvedba Ajdičevega Koncerta veliko več kot formalni poklon slovenski muziki.

Dirigent Bučević je ves svoj drugi del koncerta posvetil izvrstnemu španskemu skladatelju Manuelu de Falli in njegovim kar trem delom; če zaporedju kar treh Suit Trirogeljnik (št. 1 in 2) in Suite št. 1, dodam še bis, plesni Ogenj. Dirigent se je ponovno vrnil na vodenje orkestra na pamet in ostal v tej skrajno radoživi in več kot folklorno obarvani španski simfonični glasbi zvest vsem načelom vodenja, ki smo ga spoznali že v prvem delu njegovega tokratnega mariborskega nastopa. Ne le, da je njegovo dirigiranje trdoživo, nesluteno pogojeno z značilno, preverjeno in zanimivo ritmiko, njegovo vodenje je očitno v slast tudi izvajalcem. Kar neke vrste trden fluid se je razpel med občinstvom, orkester in njim samim. Ne le to, neke vrste empatija je bila tista vrednost, ki nikoli ni zapisana v (nobenih) notah. Več kot zglednim interpretacijam, jasnemu vodenju ter seveda še kar nekaj bleščečim interpretacijam našega Simfoničnega orkestra SNG Maribor, je ponovno dokazalo, da gre za preverjene odnose na vseh lokacijah takih izvedb. Obenem pa je tudi glasbena dramaturgija prepričala, da gre tudi na mariborski koncertni-orkestrski sceni hudimanovo zares!