Mladi inštrumentalistki sta si s pianistkama razdelili solistični recital

Piše: Franc Križnar

Tokratni koncert (27. mar.) serije Mladi mladim Glasbene mladine ljubljanske so si v Kosovelovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma razdelile štiri mlade ali dva inštrumentalna dua: klarinetno-klavirski duo klarinetistke Lare Korenjak in pianistke Jovane Nikolov v prvem delu in violinsko-klavirski duo violinistke Stefanije Udicki in (druge) pianistke Bete Ilone Barcza. Že po omenjenih imenih sodeč in po podatkih iz koncertantnega lista je obenem šlo za kar dva izrazito mednarodno obarvana ansambla, recitala.

Na prvem sta naša L. Korenjak in makedonsko-vlaško-srbska pianistka, ki zdaj živi in deluje v Nemčiji, J. Nikolov ponudili slovensko-nemški izbor glasbe za klarinet in klavir. Tudi prva je zdaj po ljubljanskem KGBL (mentor D. Sodja) varovanka S. Brill v Nürnbergu s trenutnim gostovanjem na Dunaju pri C. Moserju. Lep ton in absolutno odlično komorno soigro je tudi tokrat oblikovala in ponudila poslušalcem ter mikrofonom z inštrumentom, klarinetom Schwenk & Segelke nemškega proizvajalca iz Bamberga. Zanimivost tovrstne programske usmeritve GML se je pri obeh duih izkazala pri neke vrste (obveznem) slovenskem delu. Tako se je prvi duo (Korenjak & Nikolov) v prvi točki sporeda izkazal s 3-stavčno Sonatino iz 70.-ih let prejšnjega stoletja, ko se je eden od vidnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev Uroš Krek ukvarjal na veliko s komorno glasbo. Umetnici sta poleg odlične (komorne) soigre presenetili z muzikalno poglobljenostjo v sicer kar precej »abstraktno« zastavljeno slovensko glasbeno poved. Da ne izpostavljam očitno poglobljenih kontrastov tako med vsem tremi stavki kot še zlasti znotraj vsakega posebej. Njuna poglobljena soigra se je nadaljevala, crescendirala v naslednjem in njunem osrednjem koncertantnem delu Grand duo concertante, op. 48 (iz l. 1816) zgodnjega nemškega romantika Carla Marie von Webra. Tudi to 3-stavčno delo sta umetnici zgradili najprej na izjemni solistični vlogi klarinetiste, ki je odigrala svoj prat precizno na pamet in na prikazu izjemnih tehničnih zmogljivostih. Te slonelo v obeh hitrih stavkih. Ker je bil skladatelj sam odličen pianist, je hitre note v hitrih stavkih »podložil« s podobnimi tehničnimi poslasticami še v solističnem klarinetu. Smo pa slišali še pravo nasprotje te tehnične figuralike ali že kar tovrstnega artizma s povsem spevnimi kontrasti; zdaj kot kontrapunkt klavirju in obratno. Barve solistke so bile tukaj še veliko bolj izrazite, saj je tudi po obsegu solističnega klarineta notno besedilo skrajno nasprotno. Po odličnem in tem delu skupnega recitala skoraj nismo mogli pričakovati še kakšne nadgradnje?

Pa je prišla tudi ta na vrsto v drugem delu. V violinsko-klavirskem paru sta S. Udicki in B. I. Barcza spet po tradiciji teh koncertov predstavili najprej slovensko delo. Prva od obeh umetnic prihaja iz Srbije, zdaj pa je v razredu V. Balžalorskega na ljubljanski AG. Prav tako ima za seboj že kar nekaj uglednihnagrad in igranj, doma in v tujini. Druga, madžarska pianistka pa je zdaj korepetitorica na ljubljanski AG, kjer se najbolj posvečena violinistom. Njuna tokratna prva stopnica v slovensko glasbo je bil (uvodni) stavek Preludij iz Sonate in modo antico (1949) v sicer treh stavkih še enega našega akademika Matije Bravničarja. Nadaljeval se je vpliv »gluhe sobe,« kamor sodi tale naša Kosovelova dvorana ljubljanskega CD za glasbeno percepcijoin kar sta s svojimi umetniškimi posegi opozorili že prejšnji izvajalki. V tem duhu je sledilo glavno delo tega violinsko-klavirskega dua Udicki & Barcza, 4-stavčna monumentalna Sonata v A-duru Francoza Césarja Franka (1886). Poznamo pa tudi njene druge transkripcije, npr. za flavto, violončelo, … Njeno sonatnost sta umetnici zaokrožili in poudarili s ponovitvijo značilne tematike iz 1. v 2. stavek. Za malenkost manj sem bil zadovoljen z njunim nastopom v primerjavi s prvim duom: morda premalo ognja in ognjevitosti, saj je tudi Franckova moderna glasba še vedno romantična? Četudi je »hladni« Bravničarjev uvodni Preludij dobil neke vrste avtentično nadaljevanje prav v tem Francku pa je bila potemtakem sicer tehnično izčiščena igra obeh umetnic bolj nadaljevanje samega uvoda kot pa kaj drugega.

Je pa lepa tradicija teh dolgoletnih koncertnih akcij GML, ki s temi dejanji in njihovo kontinuiteto ter kondicijo že dolgo omogočajo reševati tako vračanje naših in tujih (mladih) umetnikov na slovenski glasbeni oder; tudi z domačo, izvirno slovensko glasbo.