Slovenski pesnik Jože Štucin, avtor trinajstih pesniških zbirk, glasbeni pedagog in teoretik ter ljubiteljski fotograf, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor objavil novo pesniško zbirko z naslovom Mrak in zarja (2024). Spremi besedi sta napisala Andrej Lutman in Klavdija Figelj, fotografije je posnel avtor sam, oblikovanje in prelom je opravil Romeo Štrakl.
Poezija Jožeta Štucina je vsebinsko razkošna in inovativna. Pesnika vznemirjajo vprašanja minevanja, staranja in položaja v svetu, poseben pomen pa imata tudi refleksija poezije in filozofsko iskanje. Avtor je mojster povezovanja konkretnega in abstraktnega, individualnega in univerzalnega ter drobnih dogodkov in globokih spoznanj. Občuti dogajanje v naravi, vendar je pri tem izviren in domiseln, saj se v njem porajajo nonsens in navezovanje na nadrealizem, predvsem pa poseben smisel za humor in iskanje večpomenskosti. Niza kontraste in nasprotja, njegov polet domišljije nima meja. Impresije se mešajo z refleksijami, krokiji so hipni, vendar nadvse pomenljivi in zgovorni. Štucin se predaja simbolom vrtiljaka, cirkusa in sveta kot igre, vsa ta pisanost pa ga vodi tudi v doživljanje praznine, vendar v takem položaju še vedno občuti veselje, tako rekoč rumeno melodijo veselja. Poet se ima za vmesno bitje, stoji kot pribito, včasih pa se počuti, kot da se pojavov zgolj dotika. Prav dobro ve, da zgodovina ni črno-bela. Poučili so ga, da sta ogenj in srce romantični kategoriji, toda ko ogenj rdeče zagori v srcu, se kategorije spremenijo v ognjeno gorje.
Marsikaj ima povedati o poeziji. Iznenada postane duhovit kritik, nekdo, ki vrednoti pesem in o njej izreka sodbe, češ da je literarni izdelek povprečen, otročji, zlagan, piškav in ničen, prida pa še očitek o starizmu. In vendar verjame, da neme črke čakajo na glas, čeprav se mu dogaja, da kdaj pa kdaj zapusti svoje pesmi in se obnaša, kot da jih ne pozna. Navede zakone poetike, češ da poet ne sme škodovati človeku ali z neposredovanjem dopustiti, da se ta poškoduje, temveč mora upoštevati njegove ukaze in varovati svoj obstoj. Zakoni so tesno povezani med seboj in izhajajo drug iz drugega. Nekatere pesmi zvenijo kot vrisk in vrste, slišati jih je, kot da bi se oglašale v molu za grobove. Včasih stihov ne zapiše in ostanejo tihi. Kot dar brezčutnosti se pesnika polasti sivina.
Pojavita se filozofa Tales in Heidegger. Za prvim ostane telo, umeščeno med konstante, za drugim pa rastoča hiša biti. Vse se drenja okoli biti, časa ni veliko, začetek in konec sta tesno drug pri drugem. Zgodi se, da se poet počuti kot sedmi palček in piše pesmi na balkonu. Resignirano pomisli, da so pesniške tvorbe bedaste, poraja se fizika nemoči, toda v vsem tem je tudi ljubezen. Pesem se oglaša v njej in s tem, kar sliši, vztraja kot nekakšen klopotec. Jože Štucin se uvršča med pesnike, ki v tihoti in gluhoti samo pišejo pesmi, in to kar tako, brez razloga in namena. Duša je pokošena s Kosovelom, pije iz čaše nesmrtnosti in išče smrt.
Nekaj pesmi je angažiranih: pesnik se odziva na dogajanje v balkanski vojni in tragičnost nesmiselnega spopadanja. »(Balkan je poln potepuških psov, ki počasi / prevzemajo oblast na ulici)« (str. 71) V pesmi Hrepenenje je verz o tem, da mrtvih ni strah smrti, pa tudi hrepenenja so se znebili. V pesmi A te? Jože Štucin navede vprašanja o eksistencialni stiski, vendar ne ponudi odgovorov. Spodbudi nas, da si o smrti, minevanju, niču, mrazu v duši in tišini odgovorimo sami. Tam na drugi strani je vedno več ljudi in pesniku se kdaj pa kdaj zazdi, da ga vabijo k sebi. Za vztrajanje v tukajšnjem svetu je dovolj razlogov. Nastati mora še veliko pesmi, igrivih ali takšnih, v katerih je zatajevana žalost. »nič ne pomaga, te pesmi, te sanje / so zrakoplov, ki leti na vzgonskem vetru / trenutka / in nima nobenih koordinat.« (str. 82)
Pesmi so napisane brez velike začetnice, ohranjena pa so ločila. Pomembna spoznanja so natisnjena z velikimi črkami. Kar nekaj je besednih iger, nonsens zasije v vsej svoji igrivi moči. Že naslovi pesmi kažejo na pesnikovo izvirnost in domiselnost. Vrstijo se paradoksi, miselni obrati in oksimoroni.
Andrej Lutman, vidni slovenski besedni umetnik, pesnik, pisatelj in literarni kritik, je svojo spremno besedo zasnoval kot poglobljeno interpretacijo Štucinove poezije. Pesnikovo vrstico in verz vidi kot napeto struno, ki zazveni najbolje z glasnim prebiranjem. Med drugim ugotavlja naslednje: »Tako zasnovane pesmi ospredijo s pahljačo slikovitih primerjav, prispodob, besednih pokrajin, v ozadju pa ždi pomen, ki se pokaže, a ne takoj… z zakasnitvijo, kár kàr nekako prisili k takojšnjemu ponovnemu branju, ubiranju prejšnje strune, stiha, saj se tako lahko izlušči pomen v celoti in polnosti.« (str. 109) Klavdija Figelj, umetnostna zgodovinarka, scenaristka in raziskovalka, predstavi avtorjevo bogato ustvarjalno življenje.
Črno-bele fotografije (posnel jih je pesnik sam) prikazujejo odpadle kipce, odtrgano glavo punčke Barbie, pritrjeno na žično ograjo, Dantejeve kroge, okostnjak, izhod iz teme, krojaški model brezglave matere, detajla lesenega Jezusa, samotni čoln, divji ples, odsev dreves v vodi in grče. Njihova pripoved se ujema z avtorjevo pesniško govorico, s prikazovanjem in izbranimi motivi pa hkrati dopolnjuje slikoviti pesniški svet, mrak, zarjo, utrinke, filozofsko védenje o življenju in različne prelomnice.
Marija Švajncer