Piše: Franc Križnar
Potem, ko je že leta 2017 izšla prva tovrstna plošča z avtorskimi in klavirskimi (ter drugimi inštrumentalnimi) deli (slovenskega) skladatelja in pianista, pedagoga in cinesata, esejista /dr./ Mitje Reichenberga (1961), je zdaj pred nami njegov tovrstni drugi opus. Z novimi desetimi skladbami so tokratna Pomladna pisma nadaljevanje predhodnih Pisem brez besed (2017). Tokratna (klavirska) pisma predstavljajo tematsko zaokroženo enoto glasbenega albuma, namenjenega temu in aktualnemu pomladnemu vzdušju pisanja pisem z glasbenimi elementi. Za vseh deset predstavljenih skladb, v katerih prevladuje Reichenbergov klavir, je značilna njihova miniaturnost. Saj le-te trajajo od (min.) 2.03 min. pa vse do max. 5.28 min.), kar je značilno za besedo miniatura. Pomeni predmet zmanjšanih dimenzij, »zelo majhne« pa je tudi v glasbi kar pogost izraz za (enostavčne) oblike in vsebine, kot so to npr. bagatele, miniature, preludiji idr. Za (glasbene) miniature je značilna motivika v ostro očrtani obliki. Zanje so značilne krajše glasbene misli in njim ustrezne izpeljave. Tako v svetovni kot slovenski literaturi so za (glasbene) miniature značilni zunanji gabariti, t.j. predpisani okviri. Ti so bolj ali manj zamejeni, kar se pri prav vsaki od njih pokaže že na videz, saj gre za res (večinoma) kratkosapne avtorske zapise, ali celo enostranske notne liste. Zato pa njihova vsebina glede na omejitve presega pričakovani povprečni značaj. Pred nami je zatorej 10 tovrstnih del skladatelja, pianista in producenta M. Reichenberga.
Med ptičjim petjem, šumi, zveni, ropoti, grmenjem idr. je torej razpotegnjen tokratni konkretni in umetniški opus predstavljene glasbe. Prvo pismo (Pismo pomladnega jutra) nakazuje prihod jutra spomladi, hkrati pa je avtorjev poklon Borutu Lesjaku. Ta je avtorja uvedel v (klavirsko) igranje pri nemih filmih. Lesjakova nesmrtna glasba pa je za film Ne čakaj na maj (bes. F. Milčinski Ježek; 1957) in katere citat in variacija nanj se oglasi tudi v tem Reichenbergovem delu. Drugo pismo (Pismo za prvi pomladni zen) nadaljuje s premišljevanjem o rojevanju novega sveta, poslavljanja od zime in brstenje upanja v pričakovanju novega kroga življenja in je hvalnica novemu začetku. Avtor pa takole predstavi 3. pismo (Pismo v deževnem popoldnevu): »… je zapis o tistem znanem pomladnem dežju, ki pride hitro, nežno zaobjame vse, na trenutke v daljavi celo požuga grom, vendar prav hitro posije sonce in, če smo v naravi, opazimo na koncu celo pomladno mavrico.« Četrto pismo (Pismo v pomladnem večeru) predstavlja sprehod v toplem mraku (brez besed), ko se narava umiri in počasi dobivata svoje zaspane sence tudi bližnji gozd in travnik.5. pismo (Pismo letečim prijateljem) predstavlja še eno igrivo glasbeno skico, posvečeno prebujanju žuželk, čebel in muh. Te se poigravajo okoli poslušalčevih ušes in motijo (avtorjevo) pisanje, dokler tudi sami ne postanejo del ritmične in melodične predstavljene glasbene figuralike. Šesto pismo (Pismo vetrovnega dne) predstavlja avtorjevo glasbeno premišljevanje v vetru, z vetrom in okoli vetra, ki beži naokoli: šumi in dviguje vse, kar ni pritrjeno in obteženo. Tako postane pomladni veter spremljevalec hitro bežečih se oblakov in spremenljivega (spomladanskega) vremena. Sedmo pismo (Pismo o pomladnem jezeru) je vtis zrcaljenja prebujajočega se gozda in modrega neba v jezeru, pod gladino katerega se prav tako dogajajo pomladne spremembe ter prebujajo novi utripi življenja, ki bo postalo del podvodnega sveta. Za 8. pismo (Pismo iz večernega gozda) je avtor pripisal tole (skladateljsko in izvajalsko) vizitko: »… nas popelje v pripoved kratkega sprehoda skozi gozd, ki se v pomladi prebuja iz zimskega spanca, hkrati pa še ne premore miline in čarobnosti toplega poletja, saj se v njem še čuti nekoliko hladu in svežine odhajajoče zime.« Deveto pismo (Pismo iz domače sobe) je edino pismo, ki je napisano znotraj štirih sten, ko se ob umirjenem tiktakanju stare ure srečamo z nemirnim dvojnim ritmičnim sistemom. Ta na trenutke zmoti melodični tok, hkrati pa dopolnjuje 3-dobno, valčku podobno glasbeno tematiko. V njem je veliko idiličnosti, domačijske ali kar romantične »Hausmusik« (= domače, hišne) glasbe. Zadnje, deseto pismo (Pismo za dobro pomlad) povzema kot koda neke vrste zaključne misli celotno predstavljene »zgodbe« o pomladi. Gre za dobrohotno popotnico v novo življenje, ki ga avtor in izvajalec omenja tudi že na drugem mestu; v prebujajoči se sistem vsega živega, poklon večnemu vrtenju narave in vedno vračujočemu se upanju, veselju ter sreči novega prebujenja. Kot, da sklepamo še eno leto, ki jih je zdaj kar več: cerkveno, koledarsko, letnih časov, …
Kljub temu, da je te vrste (klavirska) glasba M. Reichenberga bolj ali ne prepoznavna, absolutna, …, z veliko programskimi poudarki, z vključevanjem avtorskih citatov in konkretnih (neglasbenih) dodatkov: ptičje petje, šumi, zveni, ropoti, grmenje, …, je v njej še vedno prisoten tudi kompozicijski glasbeni minimalizem; ta izhaja iz ameriške skladateljske govorice in je še vedno navkljub navideznim modernizmom še vedno poslušljiv, privlačen in povéden in ima še kakšno drugo kot zgolj glasbeno umetniško funkcijo: glasba nasploh! Slišimo v njej tudi aludacije na že omenjenega Boruta Lesjaka in njegovo Ne čakaj na maj, na Beethovnov klavirski biser Za Elizo in še kaj? Vsekakor pa gre spet za vredno umetniško delo, ki še zdaleč in morda kljub na videz improvizacijsko slišanje niti niso čisto prave improvizacije. Glasba v celoti je neke vrste tipičen (slovenki) melanholizem, saj kakšnih posebej hitrih in razburljivih kontrastov niti ne slišimo. Avtorska in izvajalska glasbena umetnost pa sta se spet enkrat znašli na stičišču dveh (glasbenih) disciplin: ustvarjalne in poustvarjalne.
Ta diskografski izdelek, Pisma brez besed 2/Pomladna pisma 2 (pojem oz. tovrstno glasbo poznamo že od davna iz klavirske glasbe slovitega nemškega romantika Felixa Mendelssohna Bartholdyja) so »spravili na svetlo« v MMusicStudiu (Ljubljana, 2024), producent in izdelovalec masterja je bil kar M. Reichenberg sam, ki je prav tako avtor in izvajalec. Ploščo in spremni tekst je oblikoval Peter Dobaj, delo pa je izšlo v tradicionalni seriji Classica Slovenica / Kulturni center Maribor (Zavod za umetniško produkcijo in založništvo, Maribor) izvršni producent je Dušan Hedl, urednik njihovih glasbenih izdaj je P. Dobaj, za založbo pa je pripisan Aleks Hedl.
