Tonja Jelen, slovenska pesnica, literarna kritičarka in večkratna finalistka Pesniškega turnirja, je v knjižni zbirki Litera pri založbi Litera objavila svojo tretjo pesniško zbirko z naslovom Od točke nič (2023). Avtorica spremnega zapisa je Gabriela Babnik Outtara. Tonja Jelen je na svojo ustvarjalno moč opozorila že s pesniškima zbirkama Pobalinka (2016) in Greva, ostajava, saj sva (2020), v novem delu pa svoj razkošni pesniški svet še razširi in se uveljavi z zrelo, estetsko dognano in kakovostno poezijo.
Tudi v pesniški zbirki Od točke nič je kar nekaj verzov namenjenih otroku in čustveni povezanosti med materjo in sinkom, nekatere pesmi govorijo o jeziku, pesniškem postopku in osmišljanju življenja z ustvarjanjem, poglavitna pozornost pa je namenjena položaju lirske subjektke (takšno besedno zvezo v svojih kritikah uporablja pesnica sama). Z izbranim, izvirnim in bogatim besediščem, v poetičnem slogu in z domiselnimi pesniškimi oblikami zariše podobo osebe, ki se mora spopadati z življenjskimi ovirami, se znajti v zapletenih okoliščinah, premagovati zidove in vztrajati na poti, ki ne teče zmeraj naravnost, temveč tudi po stranskih stezah. Pesnica si zastavlja filozofska vprašanja, razčlenjuje svojo individualno situacijo, z lepo zvenečimi in subtilnimi besedami oriše zaustavitve, opisuje svoje notranje potovanje in se dokoplje do spoznanja, da se je mogoče vrniti, ostati, a še vedno iti naprej. Prav vidik vztrajanja dobiva poseben pomen. Gre za to, da se lahko marsikaj izjalovi, tudi samota se zarine v pesničino občutenje in vendar je njena pesniška energija tista, ki ji pomaga ohranjati bivanje, in to tudi tedaj, kadar se ji dozdeva, da se je znašla v brezčasju.
Pesnica obvlada težo življenja, ki pritiska nanjo, in kar dvakrat verze pesnika Marka Pavčka Vse je ena sama pesem preoblikuje v radostno spoznanje, da je vse ena sama sreča. Poraja se trenutek, v katerem vse okoli sebe občuti kot en sam mir. Pesnici je veliko do tega, da bi ujela lepoto in njen pogled se zvedavo ustavlja na drevesih, živalih in spremembah v naravi. Drobne stvari imajo zanjo globoko sporočilo, pesnica danost odkriva in razkriva, prodira v življenjske skrivnosti, v dogajanju išče svoj jaz in se potrjuje s poetičnimi najdbami. Nikoli se še ni vprašala, kako dolgo bo vse skupaj trajalo. Napaja se v sredini danosti, obrnjena je tostran. Pesnica je tako opazovalka kot poslušalka. Posreči se ji, da iz prepletanja drobcev izlušči smisel.
tudi ko čutiš svojo nepomembnost
se zavedaš svojih napak
/vdala si se vsem tem besedam/ (str. 60)
Zatem se spet vpraša, ali je v tem, kar je okrog nje in v njej, sploh kak smisel. Če ne drugega, diha in nase nalaga plasti. Napiše pesem o rakunu in je vsa osupla, ko se srečuje z njegovo divjostjo in svobodo; rakunova bistrost je osupljiva, njegov dom je divjina.
Zabolijo jo spomini na pokojnega očeta in babico. Samo nakaže, da je očeta pogubila kužna bolezen, nevidna kuga, babica pa je ugašala trpeče in razbolelo. Pesnica živi s temino smrti, išče sebe in nosi s seboj vse tisto, kar so ji dali ljudje, ki jim je bila naklonjena. Spet si reče, da je pač treba iti dalje. Izkušnje se nakopičijo, pogled postane nekoliko drugačen, toda svet ponuja marsikaj novega, zato bi bil umik nesmiseln. V pesmi Potrebujem, posvečeni omi, so navedeni naslednji verzi:
bodi tu
z nami zase
/ihtimo vsak po svoje/
asparagus vrtnice – čakajo te
da nas povežeš v jedro
ven gredo prvi zvončki
a zdaj je /samo še/ drobna želja
odškrniti vrata
priti v kuhinjo
prejeti toploto mir jasnost
nekaj neizrekljivega
da bi lahko /ponovno/ vzletela (str. 42–43)
Tonja Jelen pravi, da je vse jezik. Jezik odpira pot in jo zapleta, zgrabi zmedo, konica jezika odpira variante, jih oblikuje in rojeva. Pesnica dela pesem, jo gradi, razvija misli in z njimi šiva razbrzdanost. Vstopa tudi v tuja besedila in jih analizira; analiza jo posrka v vse pore in pri tem skuša biti natančna. Omeni Majakovskega, Brvarja in (Iva) Svetino.
iščem nit
da jo vlečem
kot v ostalem življenju
vse pronica in klije
da naprej poganja
jezik (str. 54)
Nekatere pesmi so napisane kot osebna izpoved, so tudi take, v katerih se privzdignjeni občutki prepletajo z vsakodnevnimi opravili in dolžnostmi, kar nekaj je impresij in subtilnih odsevanj narave, včasih tako kratkih, da spominjajo na haikuje. Pesnica napiše naslov v krepkem tisku, verze niza brez ločil, zanimivo pa je vstavljanje besed in stihov v poševnice, tudi posebna grafična podoba, s katero verze premešča, učinkuje prepričljivo. V eni od pesmi stihe prekine s črno črto, v drugi med zloge vstavi pomišljaje.
Slovenska pisateljica Gabriela Babnik Outtara v pesniški zbirki Od točke nič odkriva pesničino novo avtonomnost ter spremembo barve in ritma, vseeno pa ugotavlja naslednje: »Še vedno je izrazito lirična, intimistična poezija, v kateri je vse ovito v nežne, težko opisljive cvetne popke, še vedno imamo opravka s krhkostjo telesa, toda razpršenost se zdaj zgošča, išče moči za izrekanje.« (str. 83) V tej izrazito lirični poeziji, v kateri se skriva tudi pripovedni ton, avtorica spremnega zapisa prepozna dekonstrukcijske momente, torej razgrajevanje preteklosti in zatem sprotno sestavljanje. Tonja Jelen naj bi stopila iz časa in iz sebe ter se vsa naselila v zdajšnjem trenutku, meni Gabriela Babnik Outtara. Njena poezija ne pomeni nečesa drugega, temveč je dejanje samo, sočasno pa je kakovost, ki jo premore pesnica, posebna sposobnost preobražanja. »Dejanje preobrazbe v najboljšem pomenu besede je stalno izstopanje iz sebe, napredovanje pred sabo, postavljanje ob bok drugemu, kar s sabo prinese tudi določeno tveganje, saj nikoli ni jasno, da se bo še mogoče vrniti v pesem.« (str. 86) Pesnica ustvari bralni prostor, ki ga je treba ves čas raziskovati in ne le sprejemati. Če bi Gabriela Babnik Outtara morala pesniško pokrajino Tonje Jelen opisati z eno samo besedo, bi bila ta beseda prasketanje.
Marija Švajncer