Božo Dimnik je pred kratkim objavil biografsko knjigo V znamenju ribe. V izredno zanimivi življenjski zgodbi, ki se vije od kraljevega dvora stare Jugoslavije, preko komunistične “nove” Jugoslavije in kapitalistične samostojne Slovenije, se Dimnik sprehodi po spominih svoje življenjske poti. Med drugim je posredoval v pregovorih med Republiko Hrvaško in Ljubljansko banko o vrnitvi deviznih depozitov hrvaškim varčevalcem. Ekskluzivno razkrivamo ozadja pogovorov o katerih slovenska, niti hrvaška javnost ne vesta veliko.
- V knjigi pišete tudi o nepotrebnih zapletih v odnosih s Hrvaško, posebej o problemu Ljubljanske banke?
Ja, teh nepotrebnih zapletov je bilo zares preveč. V procesu osamosvajanja in še posebej v času priznavanja obeh držav smo Slovenci in Hrvati idealno sodelovali. Slovenci in Hrvati v diaspori po celem svetu! Trdim, da brez tega sodelovanja mednarodnega priznanja Slovenije in Hrvaške ne bi dočakali.
Že takoj po priznanju pa so se stvari med državama začele zapletati. Najprej in zelo škodljivo pri Ljubljanski banki, potem pri mejni problematiki in pri mnogih pomembnih gospodarskih projektih ( Petrol – Ina, Sunčani Hvar, davki, itd.).
Zato sem že decembra 1992 z somišljeniki ustanovil Društvo slovenko hrvaškega prijatelja (DSHP). Prisotnost najvišjih predstavnikov obeh držav in polna dvorana v Smeltu ob ustanovitvenem zboru, je bil dokaz prave odločitve. V 32 letih aktivnega delovanja ima DSHP kaj pokazati na izboljšanju medsosedskih odnosov in diplomatskega predstavništva.
- Lahko kaj več poveste o zapletu z Ljubljansko banko?
Lahko povem vse, predvsem pa tisto, kar politiki ne želijo, da pride v javnost. Da je najboljša banka na Balkanu LB izgubila svoj vpliv in položaj zaradi neznanja (morda še kaj) nekaterih najvišjih političnih odločevalcev. Direktna in opurtunitetna izguba se ocenjuje na 30 do 40 milijard evrov. Zaradi neizplačila obveznosti LB do Hrvaških varčevalcev je Hrvaška namreč zaprla račun LB v Zagrebu. Zato sem samoiniciativno in s pomočjo ministra Josipa Bolkovca (tudi ustanovnega člana DSHP) obiskal predsednika Hrvaške Franja Tuđmana. Ta nama je po daljšem pogovoru ponudil opcijo: »LB naj takoj plača 5 mio DM, da poplačajo najrevnejše vlagatelje, ostalo pa v petih letih do 340 mio DM kot je bilo cca slovenskega dolga. Naj omenim, da so bile obveznosti Hrvaških podjetij do LB takrat celo večje, ki bi o ponovnem odprtju računa LB v Zagrebu takoj pokrile to »investicijo«! Zanesljivo informacijo sem takoj prenesel Marku Voljču, takratnemu direktorju LB, v Ljubljano. Ponudba se mu je zdela
preoptimistična. »Najbrž je mislil 50 mio«, mi je dejal. Po preverki sem mu potrdil prvotno sporočilo 5 mio DM. Po prvi vzhičenosti je dejal: »Takoj, samo soglasje države rabim«! Dva visoka politika sta me, namesto pohvale, zavrnila. Nameraval sem se še pogovoriti z dr. Drnovškom, pa me je ustavil nenaden poziv visokega predstavnika za sukcesijo na Bethovnovi v Ljubljani. Nadrl me je, kaj se vmešavam v njihove posle, češ da bodo »oni« vse to uredili v sukcesijskih postopkih! Zato sem se popolnoma umaknil iz posredovanja, za kar mi je še danes zelo žal. LB je izgubila večina svojega ugleda na Balkanu. To so izkoristile avstrijske, italijanske in druge banke, da so jo potisnile na zadnjo klop. Povedali so mi, da so naše nebogljene politike navedene banke prepričevale, naj ne poplačajo varčevalcev, da so potem lahko zasedle prazen prostor! Morda je bila po sredi tudi korupcija, ki je botrovala neznanju takratnih politikov.
Država je v 30-tih letih porabila na desetine milijonov davkoplačevalskega denarja samo za odvetniške stroške, kar je v primerjavi z prej omenjenimi opurtuitetnimi izgubami (mejno vprašanje, nekaj 100 propadlih gospodarskih projektov in nezadovoljstvo 70 tisoč ne poplačanih varčevalcev), ki se ocenjuje na 30 milijard evrov, zanemarljivo.
