Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2024

Norosti se pojavljajo v različnih oblikah; najbolj zoprne so najbrž prav tiste, ki so človeške velikosti, saj so tudi najbolj oksimoronske, glede na to, da nam je dana moč racionalnega razmišlhanja. A ljudje ponavadi pogrnemo na vseh nivojih, kar se lepo vidi v svetovni družbeni situaciji ne zgolj zadnja leta, ko je norost eskalirala do nevidenih proporcij, pač pa skoz vso človeško zgodovino: ljudje se iz napak ničesar ne naučimo, nakar se vedno znova čudimo, kako je mogoče, da je vse tako narobe. Pa je res narobe? Kakor za koga – nekateri se v splošnem kaosu počutijo zelo dobro in tudi prosperirajo. A takih je peščica … žal držijo v šahu ves svet. Čemu? Ker so norosti takšne, kot jih označi Valentin Cundrič v novi knjigi.

Cundrič ne hodi kot mačka okrog ne vem kakšnega kotla že … njegove pesmi so kratke, neposredne in zsdenejo v bistvo norosti. Zbirka je zasnovana zelo tematsko: skoraj trideset tematskih poglavij z rimanimi dvovrstičnicami (občasno tudi trovrstičnicami kot nekakšnimi svojstvenimi haikuji). V časih, ko sta aforizem in epigram vse manj vidni in uporabljani pesniški zvrsti, so Cundričevi dvojčki še posebej dobrodošli in tudi sveži. Spominjam se, kako sem že kot nadebuden gimnazijec brskal za raznoraznimi epigrami in se učil teh veščin, namreč nekaj povedati na čim krajši in udarnejši način, obenem pa to še zabeliti s humorjem. Tudi Cundrič je duhovit pisec in kar strelja tovrstne domislice: “Kam, če se slečem, / naj slečeno odmečem?” ali “Ta je pa lepa. / Oče me v sanjah pretepa.” ali “Imam, ko nimam. / In to rimam.” ali “Vse se nekam trudi. / Jaz tudi.” (razdelek Jaz). A v tej duhoviti lucidnosti zna biti tudi prekleto samozazrt. V istem razdelku najdemo pesem: “Pišem: edini, sam. / Berem: pisca ne poznam.” Knjigo uvede z razdelkom Politika: “Nova gesla, / stara vesla.” K tej temi se še vrača, med drugim v razdelku Evropa: “V Evropi / in v strgani jopi.” Ali: “Kača v medu in mleku. / Krava v dreku.” Seveda pa je vmes še niz drugih razdelkov, v katerih zajame praktično vse aspekte človeka in njegove pozicije v prostoru in času: Razvrednotenje/razčlovečenje, Življenje/resnica, Čas, Maščevanje/spomin, Beseda/jezik … Za vsako reč ima Cundrič svojo besedo.

Pričujočo knjigo lahko prebiramo dolgo in večkrat, od začetka ali vmes, vsakič bo med nas skočilo mojstrstvo Cundričeve besede in njegovega verza, mojstrstvo pesnika, ki ima za sabo zavidanja vreden opus … in pred sabo še vedno besede, ki jih bo vredno zapisati. Opus se torej nadaljuje, srečno, jaz pa imam spet zbirko, ki jo bom rad listal. V takšni ali drugačni norosti …