Piše: Franc Križnar

V Ljubljani in Mariboru so v času od 17. do 23. aprila 2024 potekali tradicionalni 38. Slovenski glasbeni dnevi. V okviru le-teh so se v organizaciji Ljubljana festivala odvili koncerti, kar dva (mednarodna) muzikološka simpozija, Noč slovenskih skladateljev, koncert v okviru enega najstarejših slovenskih glasbenih ciklusov-Koncertnega ateljeja DSS, mariborski godalni kvartet Kolektiva Carpe artem je minil v mariborski Minoritski cerkvi je bil edini zunaj Ljubljane pa še ciklus samospevov. Uvodni in zaključni koncert sta pripadala obema osrednjima državnima simfoničnima orkestrom: Orkestru Slovenske filharmonije in Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija. V ospredju ali skoraj izključno je bila na sporedu slovenska glasba: tista iz preteklega časa, še največ pa najnovejše, nove, izvirne slovenske glasbe. Tudi izvajalci so bili večinoma naši, Slovenci. Sicer pa je bilo to usmerjeno že kar tradicionalno in v tem zadnja edicija SGD ni nič kaj odstopala od vseh dosedanjih. Verjemite mi, saj sem bil zraven prav vseh teh 38 let. Slovesnosti pa še ni bilo konec.

Kajti ob svoji 30-letnici delovanja sta na koncertu (19. aprila 2024) v okviru Koncertnega ateljeja DSS v mali, Osterčevi dvorani SF nastopila v Duu Claripiano:klarinetist Dušan Sodja in njegova umetniška ter življenjska sopotnica, pianistka Tatjana Kaučič. S sporedom izključno slovenskih del, iz stare zakladnice in tistih, ki so jima bila posvečena, sta izvedla še dvoje povsem novih, krstno izvedenih skladb. Večer se je začel s tradicionalnim predkoncertnim pogovorom. Moderiral ga je skladatelj Nenad Firšt, na njem pa je poleg napovedanih izvajalcev sodeloval še drugi od udeleženih skladateljev, tržaški Slovenec Corrado Rojac. V tem (uvodnem) delu smo slišali nekaj življenjskih in umetniških poudarkov obeh izvajalcev, ki se jih je v vseh teh letih nabralo kar precej, doma in tujem, v širnem svetu: vse do Azije in Kitajske, prek ZDA in spet nazaj v Evropo. Med koncerti, snemanji, posnetki in diskografijo, mojstrskimi tečaji in še čem, se pne tale njun neverjetni vzpon. Pri tem pa sta prav zaradi rednega uvrščanja slovenskih del postala prava vsedržavna glasbenega ambasadorja. Vse to in še kaj smo spoznali tudi na njunem koncertu, ki je sledil. Največ smo seveda spet in ponovno slišali prav na koncertu. Tudi ta je bil (po njuni) tradiciji spet obarvan izključno slovensko in to premišljeno.

Uvodni del je pripadel dvema polpreteklima velikanoma slovenske muzike, akademikoma Urošu Kreku (1922-2008) in Janezu Matičiču (1926-2022). Od prvega sta umetnika uvedla s Sonatino iz l. 1983. V njej je popolnoma izdelan skladateljev prepoznavni slog v vseh treh stavkih z začetkom v melanholičnem in nostalgičnem značaju (Andantino amoroso in Lento elegico), dočim je njen 3. stavek Vivace caprisioso povsem kontrasten in je pravi pendant obema prvima kot oris veselja do življenja. Duo Claripiano se je že takoj na začetku postavil na oder kot povsem suveren ansambel, kot tehten in empatičen Duo. V vsaki noti podob predstavljanja skladb na tem večeru je iskal in našel odgovore ali kar dvogovore z zapisanimi partiturami. Tudi v Matičičevem Canto rapsodico (2005), op. 64 se je omenjeni trend nadaljeval, še ved: crescendiral, naraščal. Nekatere od kadenčnih vzorcev je klarinetist Sodja odigral kar v odprt klavir za efekt eha. Začel se je pravi modernizem, ki ni pojenjal niti konca tega recitala. Liričnemu nastrojenju se pridružujejo tudi dinamični viški. Delo je avtor posvetil prav Duu Claripiano. Višek tega prvega dela recitala je prav gotovo predstavljalo Lebičevo (Lojze Lebič, roj. 1934) delo Invokacija (á Primož Ramovš; 2002). Višek s konkretno muziko se razpotegne v vse štiri med seboj povezane enote. Kot spomin na kolega P. Ramovša pa je Lebič vpletel drobec njegove simfonične skladbe Musiques Funebres (1955). Umetnika sta imela tukaj še težjo (poustvarjalno) vlogo, saj partitura terja številne efekte v klarinetu, (prepariranem) klavirju in še marsikaj. Izvirna verzija te skladbe za klarinet in klavir je bila prvič na sporedu istih izvajalcev že l. 2006 v Celju. Lahko bi rekli, da se je glasbeni oder komaj začel. Odlična soigra obeh v tandemu Sodja-Kaučič pa se je tudi komaj začela. Nenad Firšt (roj. 1964) je za ta koncert prispeval še eno ponovitev Dnevnika (2000), ki ga je posvetil obema izvajalcema. V njej se čuti še kaj več kot pa zgolj že omenjena empatija Dua Claripiano do slovenske glasbe, njenih ustvarjalcev ter seveda in nenazadnje do perfektnih priprav in izvedb vseh teh predstavljenih del. Kot izda avtor (Firšt) v vizitki k tej skladbi v koncertnem listu: »… /od/ improvizacijskega karakterja s prekinjenimi ritmično razgibanimi epizodami … pa vse do … prijetnih prijateljskih druženj s Tatjano in Dušanom.« Prvo od novitet tega večera (in kar je skoraj pravilo koncertov KA DSS) je prispeval zamejski Slovenec iz Trsta Corrado Rojac (roj. 1968), sicer pa redni član DSS. Ne le zato, pač pa zaradi same predstave te skladbe, Indaco e rame (V modrobakrenem) (2023): »… Glasbeni izraz sloni na zvočnih celicah, ki se razširjajo in krajšajo; včasih ustvarjajo melodične linije, včasih se drobijo (v krajših ali daljših) repeticijah, včasih se pa gibljejo v hitrih, skorajda okrasnih (krajših ali daljših) pasažah.« Delo je avtor posvetil obema izvajalcem, vzela pa sta si ga »v zakup« tako rekoč, dobesedno. Njuna interpretacija je bila skoraj soustvarjalna, soavtorska. Vse to le pomeni, da je naš komornoglasbeni duo klarineta in klavirja Duo Claripiano že dolgo na več kot pravi poti. Finale je predstavljala še ena noviteta, krstna izvedba Tria za klarinet, klavir in … koga ali kaj? (muho; 2024) Tadeje Vulc (roj. 1978). Muha, ki je na koncertu seveda ni bilo, pa je bila tisti moteči element in član tria, ki je oba umetnika spravil v pravi glasbeni oder. Nešteto pasti je v ta namen prispevala skladateljica, izvajalca pa sta svojo vlogo podaljšala v pravi spektakel. Čer smo se ves čas malce premalo ukvarjali v tej oceni o njuni igri in soigri, je bila slednja prav gotovo kronana prva v tem delu. Izvor skladbe je v prvi verziji za saksofon in klavir, zdaj pa je v verziji za klarinet in klavir doživela še eno praizvedbo. Avtorica je delo posvetila omenjenemu Duu.

Za vse to, ne samo za dosežke v vsem 30-letnem delovanju Dua Claripiano sta v odmoru tega koncerta predsednik DSS Dušan Bavdek in predsednik njihove Komisije za nagrade, priznanja in odlikovanja Tomaž Habe izvajalcema podelila Lipovškovo nagrado DSS; poimenovana je po slovenskem skladatelju, pianistu in pedagogu Marijanu Lipovšku (1910-1995). Kako vredno je bilo tole odlikovanje za naš Duo, priča že dejstvo, da je bilo to šele drugo od vsega njenega obstoja (prvo je leta 2013 prejel »DSS-jev hišni ansambel MD7 – Musica Danubiana, septet, ki ga je takrat vodil skladatelj Pavel Mihelčič). Celoten scenarij, vse od dramaturgije koncerta pa do tele podelitve je bil tako enovit in enoten, tak, ki je uspel privabiti v malo alias Osterčevo dvorano SF polnoštevilno občinstvo. Tako in toliko, ki je je slovenska glasba redko pozorna. Četudi za en dan, en večer, je bilo to le srečanje z njeno odličnostjo v vseh pogledih; s slovensko glasbo v ustvarjalnem in poustvarjalnem pogledu.