Piše: Matej Krajnc
Pa poglejmo: leta 1973, ko je Tomaž Pengov snemal Odpotovanja, so v veliki hiši samospevstva, imenovani ZDA, že zrasli nekateri pomembni protagonisti tega žanra: Randy Newman je bil na sceni že od konca šestdesetih, Kris Kristofferson tudi, prišli so mladiči John Prine (tistega leta s tretjo ploščo), Bruce Springsteen in Tom Waits, na Zahodni obali sta že prosperirala Joni Mitchell in James Taylor, Laura Nyro je, denimo, takisto že izdajala plošče, da o “starostah”, kot sta Bob Dylan in Leonard Cohen sploh ne govorimo: Dylan se je ravno takrat “vrnil” s ploščo Planet Waves, ki resnici na ljubo ni dosegala vrhov njegovega pionirskega dela iz šestdesetih, Cohen pa je izdal koncertni album, ne slab, a takrat bolj slabo sprejet. Naslednje leto je Dylan izdal koncertnega, Cohen pa studijskega z nekaterimi klasikami: Chelsea Hotel No. 2 in Take This Longing denimo. In Donovan Leitch, britanski samospevski kolega, je bil v začetku sedemdesetih že prav tako starosta, precej vpliven tudi pri nas, zlasti pri obeh Tomažih, Domicelju in Pengovu.
Pri nas se je v letih 1973 in 74 trg albumov šele začel oblikovati, čeravno je že v šestdesetih izšlo nekaj dolgometražnih vinilk, tako pri programu Gallus Mladinske knjige kot pri Helidonu, ki se je rodil jeseni 1967. A progresivni ustvarjalci so morali še počakati, najprej so 33 in 1/3 obratov dobivali klasičarji, zborovci in popevkarji. Leta 1973 sta tako izšli prvi veliki plošči Alfija Nipiča in Ota Pestnerja, leta 1974 pa naposled dva prelomna dolgometražnika: Odpotovanja Tomaža Pengova (z letnico 1973) in Cocktail Marka Breclja.
Da so Odpotovanja nekaj posebnega, se je vedelo že takoj; o tem so nekaj besed danes, v torek 3. 6., na tiskovni konferenci v ŠKUCu ob ponatisu znamenite plošče, ki praznuje pol stoletja, spregovorili Milan Dekleva (ki je bil zraven od začetka), Mojca Menart, urednica pri založbi ZKP RTV Slovenija, Matevž Brecelj Oven s TV Slovenija, ki je predstavil pripadajoči dokumentarec in Teja Klobčar, ki kot glasbena zgodovinarka in urednica na Prvem skrbi, da Pengovova glasba ostaja na svojem mestu tudi v sodobni kronistiki. Mojca Menart je povedala, da s ponatisom ni šlo zlahka, a na koncu se je vse izšlo z novim masteringom, mono različico (kot na izvirniku) in pripadajočim glasbenozgodovinskim aparatom, ki ponatisu daje dodaten zgodovinski kontekst. Odpotovanja so kot vinilka tako med nami tretjič, vmes pa, v devetdesetih, smo dobili tudi ponatis na CDju in kaseti, ko je to delo prevzela založba Sraka, ki je ponatisnila tudi naslednji Piglov album Pripovedi in založila še preostala dva studijska.
Lepo je videti mladega samospevca z legendo za pasom in kitaro v roki, kako spoštljivo govori o besedi in njeni glasbi. Kako spoštljivo in dostojanstveno ju prelije v presežek. Ničesar več ni treba pravzaprav dodati. Morda zgolj to, da ob Odpotovanjih sicer vedno znova odpotujemo, a se tudi vrnemo na začetek, na izhodišče, ki v dandanašnji globalizacijski politiki slepega izvrševanja ukazov morda deluje naivno, pa vendar so te od-poti ključne, da lahko preživimo in gremo naprej. Po cesti, zavetju nemirnih ljudi.
Matevž Brecelj Oven, Mojca Menart, Milan Dekleva, Teja Klobčar. Foto: MK