Petty Legacy/Big Machine, 2024
Piše: Matej Krajnc
Starejši ko sem, bolj tečen postajam. Zato sem tudi, ko sem videl oznanilo za pričujočo kompilacijo, pomislil: kako bo kaj tole videti? Petty si jo nedvomno zasluži, njegova glasba je imela dovolj twanga, da znotraj žanra ni bela vrana, nasprotno, nemudoma rečemo: seveda, Tom je bil rokerska duša in sem sodi tudi vse drugo izročilo ameriškega juga, kar še posebej velja za umetnika s Floride, ki je postal naturalizirani Kalifornijec v taki meri, da ga glasbena zgodovina nekako še vedno bolj povezuje z zahodno obalo.
Kompilacija prinaša zanimiv zbir starega in novega, kar zadeva izvajalsko plat. Kar zadeva repertoar, je tudi pričakovano: precej velikih uspešnic in nekaj malega poseganja v globlje ravni Pettyjevega ustvarjanja. Med starostami so tu Willie Nelson, Dolly Parton, Steve Earle, Marty Stuart in George Strait, med mlajšimi mdr. Stapleton, Jamey Johnson in Margo Price. Začudilo me je, da je Earle izbral pesem Yer So Bad, ki vsaj po moje sodi med šibkejše izpod Pettyjevega peresa, čeprav srčkane, a nič več kot to. Earle se je potrudil in iz pesmi naredil nekolikanj manj iritirajočo semi-bluegrassovsko izvedbo. Willie in Lukas sta se lotila Angel Dream, ene najlepših, a tudi klišejskih, ki pa sta ji vdihnila nekaj devetdesetletnega prahu. Marty ni razočaral z izvedbo I Need To Know, skoraj vsi pa so si enotni, da na plošči prednjači Dollyjina izvedba Southern Accents, ki sodi med Pettyjeva najboljša dela; škoda, da mu leta 1985 istoimenske plošče ni uspelo obvarovati pred producentskimi posegi gospoda Eurythmicsa. Strait je prispeval koncertno izvedbo pesmi You Wreck Me in jo izpeljal lepo korektno, kot zna. Drugega nič kaj šivov parajočega – zvečine so se vsi držali štimunge izvirnikov in skušali pridodajati svoj fazon, eden bolj uspešno, drug manj. Dollyjina izvedba je s tega stališča najbrž res najbolj izstopajoča, tudi video je precej pretresljiv. Tudi Jamey Johnson je zelo iskreno poosebil I Forgive It All, a tudi tu nič novega ali svežega. Je bilo to pričakovati? Margo Price se denimo zelo intenzivno loti Ways To Be Wicked, a saj se je tako lotil tudi avtor. Poslušalec pogreša nekoliko drugačnejše pristope, čeprav se, kot že rečeno, zaveda, da do tega najbrž ne bo prišlo ali pa upa, da pri nekaterih morda le, denimo pri Earlu, ki bi kaj lahko vzel v roke mandolino ali kitaro in zadevo opravil sam. Kot zna in kot je denimo znal Cash. Jamey pa denimo, čeprav je nedvomno ok, ne more presreči izvirnika. Morda bi ga lahko deloma nadgradil na isti način – čisto sam. Če poslušam kopijo originala, grem raje poslušat original, to hočem reči. Ali izvirnik, če se lepše sliši. In to se na tej plošči zgodi dostikrat.
Izkazano pa je spoštovanje do Pettyjeve muzike, to je nedvomno treba priznati. Sedem let bo, kar ga ni več; zgodilo se je pred novim svetovnim redom in pogromom, sredi katerega smo. Odgovor ni breakdown, pač pa najbrž bodisi angel dream ali i forgive it all. S tem, da je Petty vedno vedel, koga je obenem treba tudi na gobec.