Poetikonove lire, Hiša poezije, 2024

Piše: Matej Krajnc

Nebo je odprto do konca – že na samem začetku nove pesniške knjige Ivana Dobnika srečamo vrsto pesniških vprašanj, nanizanih v distihe, da se zdi, da pesnik dejansko izgovarja v nebo … Njegovi če-ji ostajajo odprti, nedorečeni, puščajo prostor za tisto, kar je pravzaprav eno od bistev poezije: da ne daje odgovorov, ampak jih odpira, orisuje, zaznamuje z besedo in tudi molkom, kar je še prav posebej pomembno. “Če je še vse pred nama – čemu spomin? / Če je nebo do konca zdaj odprto”. Najbrž gre za enega najpomembnejših in najbolj temeljnih verzov novejše Dobnikove poezije. Postavil ga je ob pravem času; čeprav je najboljša poezija brezčasna in nadčasovna, gre v tem primeru poleg zelo intimne vrste prevpraševanja tudi za odločno angažirano stališče, ki da pričujoči zbirki dodaten, nezanemarljiv kontekst. Dobniku pesniški angažma ni tuj, a svoje verze vendarle raje postavlja v področje “poésie pure”, zato pustimo ta hip vse druge konotacije ob strani.

Ob branju Dobnikove poezije sem se večkrat počutil, kot da stojim sredi zime, na nekakšni ravnici, od koder se vidi daleč na vse strani; nekakšen jeseninovski čut me je spreletel, sentiment iz Arakovićeve balade Nataša: stegla je bila zima do kosti … A nadaljuje se: u bijeloj noći čarobno lijepa. In ravno zato, ker smo pri Dobniku postavljeni v svetlobo in čisto nebo, je faktor lepote eden ključnih, ki vleče rdečo nit skozi ves njegov opus. “Dež / In zapuščene polžje hiše”, “Če konj zarezgeta / Sneg vzbrsti na beli jasi sna”, “Cirusi oblegajo rondoje snežnih isker …” In proti koncu še ena osrednjih pesmi zbirke: Zlo ne obstaja. “Ne obstaja brez zareze / V tvojo kožo”, “VIdim kako odprta svetloba jutra naseljuje / Obličje vsega kar v dremežu boža želode” … Lepota, ki jo svet kaj zlahka skali, a vselej ostane v spokoju … bodisi v spokoju sveta, ki ga pesnik še vedno priznava za svojega in ki empirično sploh ni spokojen, bodisi v spokoju poezije, ki je, sploh ne paradoksalno, pravzaprav edini svet. V njem ni pogromov, v njem stojimo sredi stepe in gledamo sneg. V njem si lahko do konca odpremo nebo.

Nebo je odprto do konca.