Bandini Records, 2024

Matej Krajnc

Luka Gluvić je rekel, da ne more verjeti, da do faksa sploh nisem preklinjal, ko sem 10. 5. po koncertu njegove zasedbe v Grosupljem povedal, da je bil koncert jebeno dober. Ker še ni dolgo, kar je z Big Bandom Grosuplje izdal koncertni album Pitati golobe, nisem pričakoval, da bo pričujoči koncert zabeležen v taki obliki, a sem si želel, da bi bil. Želja se mi je izpolnila. Pa ne zgolj zato, ker sem dober človek. Koncert si zasluži zapis na plošči, čisto preprosto.

Pred nami je drugi del dvočlenskega koncertnega nastopa; v prvem delu je nastopil Gluvić sam z nekaterimi gosti: Ireno Gantar, Martinom Ramovešem in podpisanim. Z Ireno sta izvedla njegov prepev pesmi In Spite Of Ourselves Johna Prina, z Ramovešem Townesovo Pancho in Lefty, Krajnc je odžgolel svojo Škržatovo pesem, pa tudi malce pomagal v drugem delu. Med prepevi smo slišali še Waitsovo Eggs And Sausage, sicer pa je Gluvić odigral nekaj svojih tihih pesmi v solistični različici. Potem je prišel na oder band – v Poljih lilijane so se oglašali drug za drugim in nato zapeljali nastop v razkošne širine countryjevskega bluesa. Če Gluvić s hummingbirdom zveni lirično in intenzivno, je ob spremljavi zasedbe svoje pesmi oblekel v prava telekastrska občutja iz poznih klubov. Takšne glasbe pri nas pravzaprav sploh ni, v tujini pa je tudi ne srečaš na lestvicah, obstaja bolj v posvečenih krogih tistih, ki vedo, da poezija in blues ne moreta drug brez drugega. Nekaj blues. Njeni iracionalni vzgibi. Ptice, ki jo ucvrejo. Prijatelj mrak. Moja mala. Poskočnejši blues Če bi te ne imel. Sanjati je vse, kar sem znal. Pesmi, ki so dičile številne Gluvićeve albume in EP-je; vsaka njegova diskografska enota je v teh časih pesniško godbena dragocenost, kar je navsezadnje dokazal tudi junija na Lirikonfestu v Velenju, ko so v pesniškem okolju njegova dela zazvenela nadvse odmevno. Bend je seveda odličen in Martin Ramoveš, še eden domačih samospevskih biserov, s svojim soliranjem prav tako.

Naslovna pesem, ki je naslovila tudi enega Gluvićevih studijskih albumov, je antologijska balada, ki bi sodila v vsak pregled sodobne poezije (in glasbe). Je pesem, ki s svojim stopnjevanjem na odru ustvari nepozaben vtis, o čemer so pričali tudi moji velenjski kolegi. Je pesem, ki se me v Gluvićevem opusu (razen seveda peščice, ki so namenjene tudi meni) najbolj dotakne, ker imam ne podobne, ampak slično osebno izkušnjo, s tem da Gluvić svojo sestro pozna vse življenje, kar mu omogoča tudi nekaj prednosti pri interpretaciji. Igra jo na Harleyja Bentona, kot zadnje čase vse svoje električne pesmi, in ta jebena rdeča kitara ima boljši zvok od marsikaterega ameriškega teleja, pa sem jih igral res veliko. Čakal sem, da se bo razglasila in da bojo začele pokat strune. Nič od tega. Gluvić je bil z njo videti kot bolj sloka različica Muddyja Watersa iz njegovih srednjih in poznih dni, ko je tudi sam nažigal rdečega telekastra s temnim vratom. In kako se mi je zdelo, ko sem z Ireno pritegnil v Če bi te ne imel? Ko me je Martin razveseljeval s klasičnim rokenrolovskim soliranjem na jaguarju? Prima se mi je zdelo. Grosupeljskemu občinstvu tudi. Ko zdaj poslušam posnetke s plošče (kot smo že omenili, so objavljeni zgolj tisti iz drugega dela z zasedbo), se že lahko obnašam kot nevtralni poslušalec, ker se me v tisti eni pesmi le ne sliši tako zelo. Navijam, da bi fante slišal še večkrat, deloma se mi je ta želja izpolnila v Velenju, a splačalo bi se nadaljevat. Kar mislim si lahko, kako bi zvenela studijska plošča s to zasedbo. V nekih budžetom prijaznejših časih.

Z veseljem bom torej posnetkom prisluhnil večkrat, prednost digitalnih časov pa je, da si jih lahko predenem tudi na telefon. In preklinjam. Dobrohotno. In pobrišem prah s svojega Harleyja Bentona, dobra, ki sem ga svojčas dobil iz rok enega bolj znanih slovenskih pisateljev. In moji Sužnji sendvičev so tudi še vsi živi.

Bend:

Luka Gluvić: vokal, elekt. kitara, Peter Zajc: mandolina, ak. kitara, Dejan Markič: bas kitara, Andrej Jerman: ustna harmonika, Janez Zrnec: bobni

P. s.: ob pregledu nekaterih Gluvićevih videoposnetkov mi je tik pred zaključkom tegale pisanja pod miš prišel tudi njegov prepev Waitsove deklice iz Jerseyja. Bi si zdaj naposled privoščil še jajca in klobaso?