Založba knjig Kulturnega centra Maribor je v zbirki Frontier, Proza z letnico 2024 izdala prevod pripovedi Srečanje v Telgteju (Das Treffen in Telgte, 1979) nemškega Nobelovega nagrajenca Günterja Grassa (1927–2015). Delo je prevedla in spremno besedo napisala Urška P. Černe. Oblikovanje in prelom je opravil Peter Dobaj, avtor ilustracije na naslovnici je Günter Grass.

V pripovedi (lahko bi jo imeli tudi za roman) se domiselno prepletajo vidiki pesništva in politike. Dogajanje je postavljeno v kaotični čas, na konec tridesetletne vojne, ki je izbruhnila zaradi nasprotij med katoliki in protestanti. Leta 1647 se v Telgteju, starodavnem romarskem središču, zberejo pesniki in glasbenik. Paberkujejo o sporočilu, moči in učinkovanju poezije, pomoči pri ubogem in grdo zdelanem nemškem jeziku, prizadevajo si za mir in »zedinjenje razklane očetnjave«. Veliko bistroumnih besed imajo povedati o literarnih zvrsteh in pesniških oblikah, toda to so tudi čisto navadni ljudje iz mesa in krvi, dobri jedci ter spretni ali manj spretni ljubimci. Pri tem se jim ni treba kdo ve kako mučiti, saj ima vse gostilniške niti v svojih rokah gostilničarka Libuška, ženska od hudiča, vendar tudi persona, ki spretno krmari med nečimrneži in moralisti ter narcisi in pobožnjakarji. Hvali se s svojimi vojnimi izkušnjami in plenjenjem, v literarnih zadevah pa je »suverena kot lisica v gosinjaku«. Različne, moškim všečne veščine pa opravljajo tudi dekle in radoživa dekleta (pisatelj jim pravi lajdre in cipice). V kaotičnih časih je, tako pripomni, samski ženski težko ohraniti čednost. Libuška simbolizira osat, prav ta zeljnata trajnica je tudi simbol pesniškega in mirovniškega shoda.

O srečanju v Telgteju poroča prvoosebni pripovedovalec. Grass piše v izbranem in slikovitem slogu, duhovito, ironično in satirično. Zanj ni nič svetega – iz prav vsega se zna ponorčevati, razgalja človeške nravi: češ, glejte, takšni so ti možakarji, kot pesniki so samovšečni in zaverovani v svojo veličino, toda njihovo prizadevanje za mir je dobronamerno in hvalevredno. Sprejmite jih, škodovali ne bodo, morda pa bo od njih vendarle vsaj malo koristi.

Srečati so se želeli celo tisti, ki so se v preteklosti med seboj sprli. Pripotovali so od daleč, z vseh koncev tedanje Nemčije, po nevarnih poteh in s strahom pred črno smrtjo. Ni jim bilo lahko. »Toda vsakodnevne krutosti do ubogih par, ki jih nihče ni vprašal, kakšne vere so, so občutili močno, kot bi grozote plenjenj doživljali na lastni koži.« (str. 10)

Pesniki so se sestali zaradi pisane besede, ki jo po meri umetnosti po podeljeni milosti zmorejo postavljati edinole poeti sami, hkrati pa nimajo nobene moči in vpliva, razen enega, da namreč zapisujejo prave, pa čeprav nekoristne besede. Zastavijo si vprašanje, ali pesniško laganje postane plemenita resnica šele tedaj, ko ga kak založnik natisne. Kdo bi vedel, ali je res tako.

Politična situacija je bila skrajno zapletena: katoliška Francija se je s papeško podporo spopadla s Španijo, Habsburško monarhijo in Bavarsko, protestantska Saška je zdaj z eno, zdaj z drugo nogo stala v katoliškem cesarskem taboru, luteranski Švedi so napadli luteranske Dance, Bavarska je skrivaj barantala za ozemlje Pfalškega.

Zbrana druščina je razpravljala o več ravneh nemškega jezika – od naravnega in narečja do visoke nemščine. »… nergali in šepetali, bebljali, tolkli, vlekli, valjali in visoko pritikali so svojo nemščino zelo regionalno«. (str. 28) Njihova materinščina je bila nezavarovano svobodna, niso pa se branili celo akademske latinščine. »Tisti, ki neprestano le čistunijo in prijemajo za metlo, na koncu iz sebe pometejo življenje.« (str. 35) Jezik jim je obljubljal prostranost in sijaj, bil je nekakšen nadomestek za domovino, z njim je bilo mogoče imenovati vse nesreče tega sveta.

Ženske imajo v romanu dvojno vlogo: po eni strani so njihova telesa sredstvo za moške užitke, po drugi strani pa so nevarne mrhe, ki jih je treba zaustaviti, in če ne gre drugače, sežgati na grmadi. Zasliševalci z mučenjem iz njih izvabijo kakršna koli priznanja. Kar zadeva besedne umetnice, izvemo, da so »ženski rimani dušni zvarki« po novem postali modni.

Pisatelj se domisli nenavadnih in literarno učinkovitih metafor, na primer otročje cepetave svojeglavosti, neumornega pričkanja, čakajočega molka, pikrega draženja, zakotja spakedrane latovščine, besednega krotovičenja, ničevega, še ne do konca pomolzenega gnusa nad svetom, moralne zmečkanosti dušic, orodja za ljubimkanje in številnih drugih. Od strani do strani je mogoče ugotavljati, da se je upravičeno zapisal med Nobelove nagrajence.

Prevajalka Urška P. Černe je tudi avtorica spremne besede, poglobljene in poznavalske študije z naslovom Vedrina osvoboditve. Na začetku pravi, da so nobelovčeva dela v povojni Nemčiji zaradi ekspresivnega jezika, divjih podob in svobodnjaških nazorov po eni strani dobivala najvišja literarna priznanja, po drugi strani pa so jih šolski odbori črtali z bralnih seznamov. Grass je zaslovel s protivojnim prvencem Pločevinasti boben (po njem je bil posnet film). Urška P. Černe oriše pisateljevo življenje, med drugim tudi njegovo ugotovitev, da so ga starši kljub materinim zaušnicam »kar dobro slabo vzgojili«. Nobelovo nagrado je dobil leta 1999. Izrazil je mnenje, da Izrael neupravičeno načrtuje napad na Iran in doživel podobno ogorčenje, kakršno je doletelo Slavoja Žižka na frankfurtskem knjižnem sejmu. Zakonca Grass sta bila dobrodelna in sta ustanovila šest denarnih skladov. Pripoved Srečanje v Telgteju ima prevajalka za literarno poslastico, v njem dogajanja zaroblja tridesetletna vojna med letoma 1618 in 1648. »Notranje psihološko dogajanje likov je na pogled različno, a stična točka je tehtanje posameznikov – ali kolektivne – sokrivde za vojno, ter seveda splošno opustošenje.« (str. 146) Prevajalka prikaže genezo nastanka romana in odzive nanj, tudi postaje v pisateljevem zasebnem življenju; dragocena je njena temeljita vsebinska in problemska analiza. Grass je bil politično sredinsko usmerjen, glasnik socialnodemokratske stranke, svetovalec nemškega kanclerja in govornik na volilnih konvencijah. To, o čemer piše v pripovedi, se dogaja tudi danes, zlasti divjanje vojn in pohlep. Srečanje v Telgteju je po mnenju Urške P. Černe historično in intelektualno vznemirljiva knjiga, »… uprizorjena mirovna pogodba, miroljubno druženje verskih nasprotnikov ob umetnosti in duhovnosti«. (str. 171) Estetsko barvito in jezikovno zahtevno literarno delo (prevajalka ga ima za novelo) je prevedla vrhunsko in bralno privlačno.

Hvalevredno je tudi to, da se je začela Založba knjig Kulturnega centra Maribor lotevati izdajanja prevodne literature, zlasti tako kakovostnega pisanja, kakršno je Grassovo.

Marija Švajncer