BMG, 2024
Piše: Matej Krajnc
Tretji album Campbella in njegove najprej druge, zdaj pa primarne zasedbe, v lepem časovnem zaporedju sledi prvima dvema: 2020, 2022 in 2024. “Heartland rock”, kot imenujejo to zvrst, gre pa za klasični sredinski rock s prvinami popa in roots glasbe, ima ta hip v Campbellu svojega najvidnejšega predstavnika, čeravno v ta žep tlačijo med drugimi še Mellencampa in Springsteena. Svojčas je sem sodila tudi Campbellova matična zasedba The Heartbreakers s Tomom Pettyjem, a odkar Toma ni več med nami, Campbell prenaša naprej pravoverno baklo te muzike. Saj ne, da kaj preveč premišljuje o predalih, sploh ne; igra glasbo, kot jo najbolje zna, svojo glasbo s svojimi prijatelji, tokrat tudi s peščico gostov: v pesmi Dare To Dream, ki je izbrani singl, gostuje Graham Nash, v eni od najboljših pesmi na albumu, Hell Or High Water, je tu Lucinda Williams, Chris Stapleton in Campbellov stari drug Benmont Tench pa se znajdeta v pesmi Don’t Wait Up.
Album se začne z udarno, a morda najbolj klišejsko od vseh pesmi na albumu, The Greatest. Zdi se, da je namerno tako, saj smo tudi o Angel Of Mercy, ki sledi, že večkrat in pogosto slišali, a Campbell pri podobju ne odkriva tople vode, poslužuje se starih trikov iz že dobro znane malhe in to počne hudomušno in nabrito, po svoje. Kar pomeni, da je pravi užitek poslušati, kako je Campbellova družba navdušena nad svojim početjem. Entuziazma je tudi po toliko desetletjih še veliko in četudi nam nimajo povedati česa bistveno novega, to počnejo z veseljem in nekakšno brezkompromisnostjo, ki je na sceni pri veteranih ni več veliko. Nekaj je klasičnega rocka, malce zaidejo v bluesovske obrazce, na koncu pa Amanda Lynn, pesmica z mandolino. Kot uvodna tudi ta ne prinaša kakšnega silnega eksperimenta, Campbell se, kot rečeno, dobro počuti, kjer je in The Dirty Knobs so vredni nosilci izročila Mudcrutch in The Heartbreakers, vsega, kar je počel njegov prijatelj Petty in kar sta skupaj ustvarila v dolgih desetletjih vandranja po odrih. Če boste kje blizu, pojdite pogledat Mikea in njegove Knobse tudi na odru, polni so energije, Mike pa, vitalni štiriinsedemdesetletnik, še vedno vihti kitare in po vokalu vedno bolj vleče na svojega prijatelja.