UMG Nashville, 2024
Piše: Matej Krajnc
Cash začne svoj drugi “izginuli” album s pozdravi vesoljcem. Recimo. Po neobjavljeni plošči iz osemdesetih je sin John Carter Cash zdaj odkopal še (nesrečno producirane) posnetke z začetka devetdesetih, ko je Cash zapuščal založbo Mercury in ni natančno vedel, kaj bi s seboj in svojo muziko. Nedolgo zatem je že snemal za Ricka Rubina in začelo se je njegovo morda najbolj proslulo glasbeno obdobje, ko je z vsakim albumom zadel v tarčo. Res je, njegovih avtorskih pesmi na teh ploščah ni bilo kaj dosti, a od tega kar lepa peščica antoloških (Let The Train Blow The Whistle, Redemption, The Man Comes Around, Like A 309, Corinthians …), sicer pa je bolj interpretiral. Pričujoča plošča je naslovljena s Songwriter in sin je že pred izidom povedal, da je očeta želel predočiti kot zlasti avtorja in šele nato interpreta. Album je nekakšen vezni člen med njegovim mercuryjevskim obdobjem in Rubinovimi snemanji za ploščo American Recordings – kar dve pesmi srečamo, ki jih je pri Rubinu posnel dosti bolje in prepričljiveje: Drive On in Like A Soldier. Obema je pozneje nekolikanj priredil besedilo. Tu je Sing It Pretty Sue, pesem, ki jo je posnel že v šestdesetih, takisto z več ostrine (takrat je že polzel v vse hujšo odvisnost in se je to slišalo), sicer pa ni kaj dosti gradiva, ki bi Casha postavljalo na visok avtorski piedestal, nasprotno: vsak, ki bi tole slišal, bi rekel, naj se stari raje drži interpretiranja pesmi drugih. Stari, ki je svoj ugled v petdesetih zgradil na udarnih, drugačnih in zlasti kakovostnih avtorskih pesmih. Ki se je izkazal za svojstvenega pesnika hankwilliamsovskih potez, edinega takega v družbi kolegov pri založbi Sun, če izvzamemo Carla Perkinsa, ki je bil takisto učinkovit pisec besedil in nekakšen Chuck Berry memphiške scene.
Cash junior je za pilotski singl poslal med poslušalce povsem pogrešljivo zabavljico Well Alright. Lahko bi poslal podobno pogrešljivo I Love You Tonite. Spotlight. Little Rock. Ta slednja ima melodijo Games People Play Joeja Southa in Cashev podpis. In tako naprej. In scena se je leta 1991 zmrdovala nad pesmijo Beans For Breakfast, ki jo je Cash kot zadnjo pri založbi Mercury pel z veliko večjo prepričljivostjo. Ko poslušam album Songwriter, kar pogrešam preproducirane in konceptualno nekoliko neenotne, a kljub temu v povprečju precej kakovostnejše albume iz mercuryjevskega obdobja. Sproščen humor že omenjene Beans ali Backstage Pass povsem povozi zgrešena duhovičenja iz denimo Well Alright. Ali patetiko iz Sweet Baby James, ki z naslovom priklicuje pesem Jamesa Taylorja. Edina pesem, ki bi lahko dišala po znosnem Cashu, bi bila Poor Valley Girl o njegovi drugi soprogi June Carter Cash, če bi jo zvozil, a tudi ta je nekoliko preveč na prvo žogo, v njej enostavno, a nerodno pove zgodovino Carterjev. “The family was four star.” No shit. Soldier Boy … nekolikanj mlajši Cash bi iz tega naslova naredil Don’t Take Your Guns To Town, šestdesetletni Cash pa tega navdiha nima več. “You won’t be no boy no more after what you’re going for”. In tudi v tej pesmi, kot že v Well Alright, priklicuje pesem Girl On The Billboard, duhovito “tovornjakarsko” pesem Dela Reevesa (a doodle doo doo doo). Povsem zunaj konteksta. In: “He’s got a gun that goes root toot toot”. Mojbog, tudi če bi se šalil …
Da Cashu na srečo vendarle ni povsem zmanjkalo navdiha, ampak je potreboval zgolj pravi poriv, je dokazalo obdobje z Rickom Rubinom, v katerem so nekatere teh pesmi dobile svoje antologijske izvedbe. V začetku desetletja pa je bil dejansko izgubljen. Ko slišite Rubinovo različico pesmi Drive On, točno veste, kaj se dogaja. In se sprašujete, čemu pričujoča plošča za vraga ni ostala v predalu. Strahovi ob najavi njenega izida so se uresničili in posvečeni potomec je še enkrat dokazal, da nima pravega občutka za zapuščino svojega očeta. Zagotovo je v predalu ostalo precej boljšega gradiva. Treba ga je samo najti. Like A Soldier z uvodom iz I Still Miss Someone? Nič nimamo proti (Cash je take reči večkrat kopipejstal iz svojega opusa), če bi izvedba takisto štela. A če želite slišati to pesem v vsem njenem sijaju, poslušajte American Recordings. Do takrat pa: hello out there. Če je kdo tam.
Z naslovom Songwriter bi veljalo nasloviti kvečjemu kompilacijo Cashevih najboljših avtorskih pesmi. Izbor pa bi moral nujno narediti nekdo drug, ne John Carter Cash.