Se lahko na kratko predstavite?

Ko sem bil star 8 ali 9 let, smo šli v lokalni kino gledat film E.T, v šoli pa smo nato morali napisati obnovo zgodbe. Ne spominjam se, kaj natančno sem napisal, ampak moja mama je tisto mojo obnovo kazala vsakemu sorodniku, ki je imel petnajst sekund časa. Moj tekst se je zdel ljudem zabaven. Ena od tet mi je med liste zvezka vtaknila bankovec za deset dinarjev, za kar si v tistem času dobil vsaj žvečilni gumi, če ne celo čokoladico.
Takrat sem spoznal, da rad zabavam ljudi s pisanjem in da bi se dalo od tega celo kaj zaslužiti.
Kasneje se je to drugo izkazalo za neumnost, ampak prvo kljub temu še vedno srčno rad počnem.
Skoraj desetletje sem delal kot pisec, prevajalec in urednik, pred leti sem izdal otroško knjigo Zaklad pod hribom, v kratkem pa bo tej sledil še roman Dno (ko to berete, je veretno že izšel). In to je šele začetek, jez se je odprl, vam rečem, jez se je odprl. 🙂

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Ko nas bo čez tisočletja izpod metrov in metrov kamenja in prahu izkopala neka tuja civilizacija, bodo zavrgli naše porumenele kosti in z zanimanjem proučevali naše umetnine.
Verjetno smo homo sapiensi edina živalska vrsta, ki se ukvarja z umetnostjo. To je tisto, kar nas dela posebne. Vojne, iztrebljanje drugih vrst, uničevanje okolja, v tem smo sicer zelo, zelo dobri, ampak to počnejo tudi ostale živali. Umetnost pa kot edini na tem planetu ohranjamo skozi vsa dobra in slaba obdobja svojega obstoja.
Zadnjič sem sicer gledal video posnetek slona, ki je naslikal neko drevo, verjetno palmo. Ni bil posebej dober. Ravno tako ni slikal zaradi ljubezni do ustvarjanja, ampak za šop banan, zato predlagam, da tega poskusa ne štejemo kot umetnost.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev … ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni?

Verjetno se vam zdijo internet, Webbov teleskop, TikTok in gumitvist brihtne pogruntavščine, in tudi so, a jih brez zapisovanja idej in zamisli ne bi bilo. Brez pisave imamo spet v rokah gorjače in preganjamo mamute.
Leposlovje vse omenjene ideje in zamisli zavije v zgodbe in jih servira bralcu tople in mamljive. Če je zgodba dobra, bralca ne bo samo uščipnila v lička, ampak ga bo prav zvito in pretanjeno privedla do razmišljanja. O obstoju, o vesolju, o gumitvistu, o njegovem mestu med ostalimi ljudmi, o tem, kaj lahko stori, da bo ta svet boljši.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Rad sledim novim tehnologijam za preganjanje dolgčasa in vsakič, ko se pojavi kaj novega, me zaskrbi, da bo to speljalo ljudi stran od knjig. Na srečo Slovenci še vedno radi beremo leposlovje in nič ne kaže, da bi v kratkem ta dejavnost lahko izumrla.
Vesel bi bil, če bi na prodajnih lestvicah videl manj knjig za samopomoč. Sam si najraje pomagam z odklopom z elektrike in priklopom na vabljivo šušteče liste dobrega romana.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Morda si jih predstavljajo, kako zasanjano strmijo v strop, s kavico v eni roki in cigaretom v drugi. Kako vehementno in ure dolgo razpravljajo o usodnosti vonja marjetice za obstoj kapusovega belina. Morda celo nosijo nalivno pero za ušesom in skladajo verze ob pogledu na peško lubenice na snežno belem prtu.
Po tem, ko sem nekaj leposlovnih avtorjev osebno spoznal, lahko z gotovostjo trdim, da je polovica omenjenih predstav popolna neumnost.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Veliko dobrih romanov hodi po robu etične sprejemljivosti, veliko odličnih romanov naredi korak preko tega roba. In prav je tako. Neskončno pomembno pri tem pa je, da je ta korak premišljen, odgovoren, se začne z razlogom in konča s ciljem.
V času viralnih video posnetkov je silno preprosto biti šokanten in tako pritegniti pozornost tisočih. Zelo preprosto si je sleči spodnjice, se mazati z arašidovim maslom po zadnjici in zraven peti himno. A če v ozadju ni neke poante, potem je takšno početje neumno in zavržno.
Enako velja za leposlovje. Pisatelj naj bo odgovoren.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Navdih je čudna žverca, ki se redko prikaže, ko ga čakaš v zasedi. Običajno skoči nate izza vogala, ko ga najmanj pričakuješ. Za tak primer nosim s seboj majhno beležko, ki se je sčasoma napolnila s stavki, odstavki in verzi. Morda, morda bodo nekoč postali glavna sestavina ali pa vsaj začimba nečesa večjega.
Pisati se trudim tudi kadar navdiha ni. Enostavno se usedem, začnem kracati po zvezku in upam na najboljše. Na slabe dni se najboljše seveda nikoli ne zgodi, ampak nič za to. Pomembno je, da se zgodba premika proti cilju, tudi če si na poti do tja zvine gleženj ali oba. Pogosto se zgodi, da se ravno v težkih trenutkih besedilo samo od sebe pobere, naredi čudovit obrat v nepričakovano smer in gladko steče naprej.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Ko dolgo klesaš notranjost nekega teksta, sčasoma izgubiš občutek za njegov izgled od zunaj. Enostavno si preveč vpleten v zgodbo in like, da bi jim lahko bil pošten sodnik. Zato je ključno, da po končanem pisanju vržejo svoje oko na tekst tudi zunanji opazovalci. Urednik, žena, prijatelji, mama, teta, stric, nekdo, ki ti bo brez zadržkov povedal, katera poglavja so dobra in katera smrdijo do stropa, kateri liki so dobri in katerim manjka še malo barve, da bi lahko zares zaživeli.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Vsak občutek, ki požgečka bralčevo hrbtenjačo je pravilen, vsaka njegova reakcija je dobra. Kadar na ravno pravem delu stavka, ob besedi, ki sem jo nalašč postavil tja, zagledam na ustih bralca nasmeh, je to plačilo za vse ure, ki so bile vložene v teskt.
Raje bi videl, da se bralcu zdi knjiga zares zanič, kot pa da bi ostal ob njej brezbrižen. Ravnodušnost bralca je smrt, ki se je knjiga najbolj boji.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Pisanje je potreba. Zgodbe in zamisli je nekaj časa mogoče mečkati v žepe, a prej ali slej želijo na plano in treba jim je pustiti do besede. Iz nič ustvariti nekaj povsem novega, kar bo pritegnilo ljudi, a ni to neke vrste čarovnija?

Kdaj je knjiga zaključena?

Dobro vprašanje brez dokončnega odgovora. Ustvarjalna faza nastajanja knjige se nekako zaključi, ko vsa dišeča pride iz tiska, a takrat se njeno življenje pravzaprav šele zares začne. Bo živela stoletja dolgo, polno življenje, ali bo obležala kot pozabljen zapis v arhivih knjižnic?

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Večina mojih besedil se udejani kot množica čečkarij v zvezku, beležnici ali na listu papirja. Če naslednji dan čačke zmorem prebrati in se mi zdijo celo dobre, nadaljujem, dokler tekst ni končan. Potem tekst pretipkam v računalnik, ga še enkrat preberem in če me še vedno ne zgrabi, da bi ga z računalnikom vred vrgel v koš za smeti, ga začnem likati do njegove končne oblike.
Na začetku pisanja imam običajno v glavi samo osnovno idejo, ki jo želim izpeljati in eno ali dve osebi. Spotoma vznikajo nove zamisli, rojevajo se nove osebe, včasih katere tudi izginejo ali pa se zlijejo z drugo.
Zgodba se včasih konča tako, kot sem si zamislil na samem začetku, a večkrat zaide na bolj zanimivo potko, ki se je prikazala šele, ko sem pritipkal do nje. Vedno me preseneti, ko kakšna oseba noče storiti nečesa, kar sem ji ukazal. Enostavno ni v njeni naravi in posledično gre zgodba od tam naprej po svoje. Pomembno se mi zdi, da se takrat postavim v vlogo opisovalca presenetljivih zapletov, ki se odvijajo sami od sebe.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Idej vseh vrst imam doma poln predal. Večina jih bo tam tudi ostala, nekaterim pa bo dano, da bodo po dolgih urah pisanja, pisanja, brisanja, pisanja, brisanja in pisanja le prilezle do publike. Na idejo mi res nikoli ni treba dolgo čakati. Zbudite me ob pol treh zjutraj in zdrdral vam bom idejo za zgodbo. (Po tem vas bom seveda vprašal, kaj delate v moji spalnici ob pol treh zjutraj.)
Sam postopek pisanja, to je, vsaj zame, težaven del tega posla. Po naravi sem prav zoprno perfekcionističen, kar vodi v dolge in naporne debate med delom mene, ki želi, za božjo voljo, spat in delom, ki želi rokodelsko dober izdelek.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Naštete zvrsti so povsem različni športi. Če je nekdo dober fuzbaler, še ne pomeni, da bo dober tudi v biatlonu in obratno.
Osebno me najbolj plaši poezija. Strah me je, da če se je bom lotil, bom ves poten ugotovil, da nimam nič pametnega za povedati in da še tega ne znam spraviti v verze.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Rad bi bil bogat, ker to bi bil v naši majhni Sloveniji prvovrsten štos. Vsi ostali literarni kolegi bi me spraševali, kako, za vraga, mi je uspelo, če pa je splošno znano, da se tega pri nas ne da. Jaz pa bi jim rekel, da sem si preprosto zaželel v enem intervjuju in se je zgodilo.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Pisal bi, tudi če bi vnaprej vedel, da s pisanjem ne bom zaslužil centa. Kdor piše zgolj za denar in slavo, je obrtnik in ne pisatelj.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Vsak našteti korak je majhna žlička zmagoslavja in velika žlica nervoze. Verjetno mi manjka pisateljske kilometrine, da bi lahko oddal tekst, odmahnil z roko in samozavestno rekel: “Dobro je.”
Zdaj mi je hecno, ampak ko sem prvič oddal tekst, sem bil prepričan, da je moj del s tem opravljen. Da bo nasledni dan poklicalo vsak pet založb z milijonskimi ponudbami, naslednji teden pa bo knjiga v lokalni knjigarni že razprodana. Takrat še nisem vedel, da je najmanjša časovna enota v tem poslu “mesec”. In da je končani tekst samo prvi meter maratona.

Opišite bralca?

Bralec je mistična figura tisočih obrazov. Vsakič ko kujem nov stavek, si zamišljam, kako ga bo dojemal bralec. Obračam ga, raztegujem, obrezujem, barvam, pilim, dokler nisem povsem prepičan, da bo ga bo večina obrazov bralca dojela, kakor sem mu namenil.
Pisanje je ples, kjer pisatelj vodi, bralec pa sledi. Če je pisatelj dober plesalec in bralcu ne hodi preveč po prstih, bosta zadihana končala ples natanko ob koncu glasbe in v tistem delu plesne dvorane, ki si ga je pisatelj na začetku izbral. V nasprotnem primeru ima bralec vso pravico prhniti pisatelju v obraz in plesati z nekom drugim.