(roman)

Prvo poglavje

Položila sem jo na dno omare v škatlo za moje ”zaklade”. Poleg nje je ležal dnevnik, ki sem ga začela pisati tisti dan, ko sva se spoznala, velikanska školjka, ki mi jo je podaril, ko sva bila prvič na morju, šal, ki je bil njegovo prvo darilo za moj rojstni dan, vzorec vabila na najino poroko in seveda…njegova fotografija, ki mi jo je na mojo prošnjo dal na enem od zmenkov. V slabih trenutkih sem se začela spraševati o trdnosti najine zveze in takrat sem ponovno pobrskala po dnu omare in jo vzela iz škatle. Vedno znova me je spomnila na vzroke, zakaj sem se zaljubila vanj. A vse je postalo neizrazito, kot bi potonilo v megli. Slutnja? Ah, prezgodaj je za globoke misli.

Z levico sem masirala otrdel vrat in kmalu me je začela boleti glava. Krasno! Lep Začetek dneva. Z desnico sem polnila kavni avtomat s sveže zmleto kavo, ki jo je zjutraj pred odhodom v službo zmlel Boris. Njen vonj me je spravil v boljšo voljo in svet je kmalu postal za nežen odtenek manj siv. Moj ritual je prekinil zvok telefona. Zdrznila sem se in v delčku sekunde pomislila, kdo bi lahko bil, saj me od mamine smrti še nihče ni klical na stacionarni telefon. Malo s strahom in malo z radovednostjo sem se oglasila: ”Prosim.”

”Pozdravljeni. Sem Darko, službeni prijatelj vašega Borisa, morda ste že slišali zame. Jaz za vas vsekakor sem. Boris se je velikokrat pohvalil, kako dobro vam gre kuhanje in peka slaščic, kako lepo imate urejen vrt in…”

Možgane mi je prepredla meglica sestavljena iz ne jeze, ogorčenja…, saj to sem jaz, Manja, profesorica, ženska, žena in mati. Kaj človek išče gospodinjsko pomočnico, ali kaj?

”Veste kaj, mudi se mi v službo, pa še z levo nogo sem vstala, bi se morda izjasnili po krajši poti?

”Ja, bom povedal kar naravnost: včeraj okoli poldneva sem odšel iz službe zaradi močnega zobobola. Ko sem bil v bližini zdravstvenega doma, sem zagledal Borisa v družbi rdečelaske. Pred kavarno sta pila kavo, bila sta videti prav domača.”

”Ali vi vsakega človeka, ki pije kavo z osebo nasprotnega spola, označite za prevaranta?”

”Veste postal sem radoveden in to tako, da sem za nekaj časa celo pozabil na zobobol. Oprezal se izza ovinka in jima sledil. Vijugala sta med ozkimi uličicami in se na Lentu skrila v hodnik stare hiše. Takrat sem seveda postal še bolj radoveden. Ugotovil sem, da ima hiša izhod na dvorišče, torej sem šel okoli nje in oprezal skozi zadnja vrata…”

”Darko, saj ste Darko, ali ne? Boris je, kot veste, v tem času v službi. Kaj mislite, da mu dajejo plačo za skrivanje po hodnikih? Poznam svojega moža. Morda ni največji romantik na svetu, a je človek, na katerega se lahko zanesem vsako sekundo vsakega dne. Boli me, da želite škodovati svojemu sodelavcu in prijatelju. Vem, da vam je že večkrat pomagal, nazadnje, ko ste ostali na cesti mrtvo pijani, brez vozniške in kasneje še brez avta, in koga ste klicali sredi noči? Borisa! Če ne bi prišel po vas, bi prespali v policijski kamrici, ali ne? Ste pa res pravi prijatelj! Sedaj pa morava končati. Veste, moja služba ne dopušča, da bi se kakor vi med njo sprehajala naokrog. Naslednjič pa premislite, komu boste hoteli zagreniti dan, saj veste, da pravijo, da so naše misli kot bumerang.”

Roka se mi je vidno tresla, v glavi mi je nabijalo: ”Boris, Boris, le kaj boš imel povedati?

Pozna sem bila, pograbila sem torbo, ključe in odhitela z dvorišča. V glavi mi je še vedno utripalo. Le zakaj nisem pogoltnila kakšnega lekadola? Pa kaj si misli, ta dedec? Kaj nima drugega dela, kot da vznemirja poštene ljudi? Danes je pa res en dan! Seveda, lahko bi pričakovala, da v bližini ne bo praznega parkirnega prostora. No, končno se me je nekdo tam zgoraj usmilil. Samo deset minut pešačenja in če mi bo usoda mila, ne bom zamudila pouka. Parkirala sem in tekla proti šolskemu dvorišču. Za seboj sem slišala težke korake, ki so se mi približevali.

”Počakajte!”

Ozrla sem se in zagledala moškega srednjih let, kako teče za menoj. Pomislila sem, da ni ravno v neki formi, saj je že po nekaj korakih sopihal, zraven pa mahal, naj se ustavim.

”Kakšen prenapet starš,” sem pomislila.

Moški je še vedno tekel: ”Manja, počakajte!”

”Manja? To pa ne bo starš.”

Počasi je prisopihal in se postavil predme: ”Samo za minutko vas prosim. Jaz sem Darko, prej sva govorila po telefonu.”

”Pa kaj vam je človek, kaj ne znate odnehati? Kaj vam je naredil Boris, da ga tako sovražite?”

”Nimam nobenega umazanega motiva, pa tudi proti Borisu do včeraj nisem imel nič. Rad sem ga imel kot brata, res mi je vedno stal ob strani in hvaležen sem mu bil. Sedaj pa ne morem več.”

”Pa kaj imate vi s tem, četudi bi me varal? To je moj in Borisov problem, ne vaš. Pogovorila se bova. Verjamem, da je bil v tisti hiši z rdečelasko, saj je vendar nepremičninski agent.”

”Ali se vsi nepremičninski agenti poljubljajo s svojimi strankami?”

”O poljubljanju pa po telefonu ni bilo govora.”

”Seveda, saj ste prej prekinili pogovor. Zato sem vas počakal pred šolo. V kotu hodnika sta se poljubljala in slišal sem, da se bosta zvečer dobila v praznem stanovanju v hiši na Lentu. Boris bo rekel, da prodaja hišo nekemu Ljubljančanu, ki ima le takrat čas za ogled.”

Noge so mi začele klecati in po grlu mi je prihajal pekoč okus jutranje kave. V sencih je začela ponovno nabijati kljuvajoča bolečina. Nekje skozi meglico zavesti sem se začela zavedati, kaj mi želi povedati. Boris? Moj Boris? Oče mojega otroka? Boris, ki mi masira noge, ko sem na smrt utrujena? Ki skuha najboljšo sarmo? Boris, ki mi vedno govori, da sem njegova duša dvojčica? To ne bo držalo. Le kaj ima ta dedec za bregom?

”Zakaj, povejte, Darko, zakaj?”

”Manja, veste, poljubljal je mojo ženo.”

Prvo poglavje romana Zbornica, ki je izšel leta 2021. Sodobna tematika, ki obravnava življenje učiteljev tudi za katedrom, vse njihove vzpone in padce, stiske, spletke in prijateljstva. Primerno počitniško branje.