Piše: Matej Krajnc

»Koliko pesmi je na toti tvoji plošči?«
»Deset!«
»So po tri minute?«
»Ne vse!«
»Koliko jih ni po tri minute?«
»Kakih osem!«
»Jih je osem daljših ali krajših?«
»Zakaj vas zdaj to zanima?«
»Da sprogramiramo, kaj bomo vrteli. Desetminutnih komadov naši poslušalci ne pregutajo, ne pregutajo niti pet minut!«
»Kaj pa štiri in pol?«
»Raje tri!«
»Naredim različico plošče, ki bo radiu prijazna? Dam skrajšat komade?«
»Ne ne, itak ne bomo veliko vrteli!«
*
»Katere pesmi, katere? Imaš Gospo z dežnikom iz Qlandije?«
»Ne, te nisem posnel!«
»Dekle, čemu ne dihaš pod vodo?«
»Ne!«
»Bôri se, Ignac?«
»Ne!«
»Čebela, ki ni nikoli prispela v New York?«
»Ne!«

»Najboljše komade si izpustil! Kaj si pa potem posnel?«
»Grajski trg.«
»No ja …«
»Prenočišče za Silvijo …«
»Ok, ok …«
»Ignaca sem poskusil, pa ne gre brez telecastra!«
»In? V čem je težava?«
»Doma sem ga pustil. Nisem mogel ponj, stalo bi me še en snemalni dan!«
»Škoda, no, škoda … Ljudje to poznajo … To poješ že leta … Bôri se, Ignac, imej pri sebi ropotuljo … Ropotuljo, a ni to genialno?«
»Saj je lahko za naslednjo ploščo!«
*
»Zakaj ne greš z menoj v Veliko kavarno?«
»Ker Velike kavarne ni več!«
»Kdaj naju je to že ustavilo?«
»Pravkar! Ne bom se oblačila za gala prostore, če bova na koncu končala na čevapčičih na Poštni!«
»Barcarolle …«
»Ne! Če bom držala lepinjo v rokah, bom v poletni obleki in šlapah!«
»Ti je noht že zrasel čez tisto potplutbo?«
»Pridi pod tuš, pa preveri!«
»Moker bom, Barcarolle. Vse gre po obleki …«
»Genij!«
*
»Kdaj je dala za ločitev?«
»Včeraj ob pol dveh!«
»Kje boš zdaj, greš nazaj k mami na Studence?«
»Ne vem!«
»Tule na Gregorčičevi si imel super za Ezl-ek!«
»Vem, ni me treba še vrtat in prevrtovat! Muki pravi, da bi mi mogoče lahko zrihtal stanovanje na Kacovi, samo bi moral plačevat vsaj stroške!«
»Kacova? To ni daleč, kitaro boš menda prinesel do tja, ozvočenje pa itak pelješ na koleščkih, kot kufer!«
»Ne vem … To so vse dodatni stroški … Vse kitare bi moral selit …«
»Saj bi jih na Studence tudi!«
»Večino imam itak tam, na Gregorčičevi sem imel samo dve!«
»No, kaj potem? Vse kitare … Dve kitari bi preselil!«
»Že, že …«
»Ampak na Gregorčičevi je bilo super. Táko temno stanovanje, črno prebeljeno, visoki stropi, velika dnevna soba …«

»Še vedno stanujem tam, Boki, nisem še šel.«
»Kdaj pa greš?«
»Ne še takoj. Ko bo ločitev veljavna.«
»Ne, ne, povej mi, kdaj zares greš!«
»Jutri!«

(roman Gospod z Ezl-eka bo spomladi 2025 izšel pri Kulturnem centru Maribor)