WB, 2024

Piše: Matej Krajnc

“It ain’t Gaza or the Ukraine!” je že okrog leta 2014 pel Loudon Wainwright III v cinični pesmi, naslovljeni na simpatijo, s katero se protagonist pesmi krega in jo prepričuje, da ni vse tako hudo … kot Gaza ali Ukrajina. Kar je zanimiva referenca za tiste, ki še vedno mislijo, da se je šit v Ukrajini začel s Putinovo akcijo leta 2022. Kar je tudi zanimiva referenca za tiste, ki mislijo, da se je šit v Gazi začel šele s tistim napadom Hamasa in odgovorom Izraela. Trenutna pozornost pač velja tema žariščema in kot v času korone je tudi tu treba sprejemati eno samo resnico. Tako se zdaj vrti svet in namesto podpihovanja in oboroževanja bi veljalo premisliti in vse te norce zapreti v sobo tako dolgo, dokler bi ne prenehali s svojim sranjem, tako eni kot drugi. Da lahko vojni dobičkarji bogatijo, morajo umirati otroci, kar je v 21. stoletju težko verjeti. In na svetu je še mnogo drugih vojnih žarišč, ne pozabite.

Eric Clapton se mi je v obdobju korone s svojo kritiko novega svetovnega reda izjemno prikupil, čeprav njegove glasbe ne jemljem preveč resno tam nekje od Layle. Je pa imel v svoji solistični karieri vedno kakšno zanimivo poglavje in skozi leta nekaj antologijskih komadov, ki smo se jih učili vsi mulci s kitarami. A glavo in srce ima na pravem mestu, kot njegov kolega Van Morrison, teksaški trubadur Dale Watson in še nekaj redkih, ki so se v obdobju 2020-22 upirali enoumju. In se mu še vedno, ker še vedno traja, le pozornost je vedno znova preusmerjena drugam. Za mase je treba vedno iskati nove pozornosti, saj bognesvari, da bi se kaj uredilo, da bi ljudje, ki jim ni vseeno, lahko celo kaj spremenili. Clapton pa je decembra 2023 pripravil koncert To Save A Child za otroke v Gazi. Naredil ga je po svoje, z empatijo, pa rahlo hallmarkovsko z nekoliko patetike, čeprav ga razumemo, posebej še, ko zdaj gledamo, kako iskreno se je razotožil ob smrti prijatelja in mentorja Johna Mayalla. Ena redkih iskrenih duš med velikimi zvezdniki je tako pripravila koncert z nekaj hiti, bluesovskimi standardi in enim novim studijskim komadom, kar so zdaj zapakirali na nosilec zvoka. Koncert je neke vrste re-Unplugged, melanholičen dogodek, ki sveta ne bo spremenil, ga pa naredi malce boljšega za tisto uro. Tudi muzika ni nič gore premikajočega, a saj tega nismo pričakovali: Clapton je ves čas korekten in vemo, da na svoj način in z veseljem poje te pesmi. Njegove izvedbe že dolgo nimajo več prave bluesovske ostrine, a saj je po letu 1970 tudi B. B. King ni več imel ali pa zelo redko.

Album dobite v več različicah – kot dvojni vinil, en CD ali CD+Blu Ray z videposnetkom koncerta. Uvod, Voice Of A Child, nekako povzame vso namero, dočim je zadnja pesem na plošči, Prayer Of A Child studijski posnetek, ki ne bo nov Do They Know It’s Christmas ali We Are The World, prav pa je, da obstaja in na svoj način opozarja na to, kaj je prav in kaj ne. Na tej točki civilizacije bi ljudje morali razmišljat drugače. A treba je trobit o podnebnih spremembah in varovanju Zemlje, obenem pa se vozit z električnimi avtomobili, ki v škodo Zemlje porabljajo ogromno energije. Treba je ščitit živali in namesto slonokoščene kobilice za kitaro uporabit plastično, ki je spet škodljiva za okolje. Srednje poti očitno ni več, če kdo kaj zine, je bodisi teoretik zarote bodisi izmeček, ki mu ni mar za prihodnost planeta. Kje pa pravzaprav je prihodnost planeta? Ni je v obsedenosti z varovanjem narave/planeta in spolitiziranimi “zelenimi prehodi”, pač pa s spoštovanjem taiste(ga) z umerjenim življenjem in porabo virov. Ni je v oboroževanju in podpihovanju vojnih viher, pač pa za pogajalskimi mizami, temelječimi na vrednotah, ki bi morale biti dandanes samoumevne, pa niso. Ki so zgolj na papirju, v ustavah, realizacije pa grejo po svoje, v smeri denarja. Samoumevno je dandanes trgovanje z orožjem, pošiljanje pomoči v obliki orožja, uničevanje vsega, kar ne gre “prema prije dogovorenom redoslijedu”, zatiranje drugače mislečih, pohlep, vedno nove ofenzive in nedolžni, ki nasrkajo, “jer su se carevi igrali rata”, kot smo že večkrat citirali Balaševića. V takem svetu je vsaka, čeprav rahlo patetična, nova pesem tipa Prayer Of A Child zelo dragocena. Izkupiček od prodaje plošče naj bi šel otrokom v Gazi. Nadajmo se, nadajmo se …