Ripple/BMG, 2024

Piše: Matej Krajnc

Bill Wyman je Stonese zapustil nekje leta 1993 – od takrat je ustvaril bogat opus z Rhythm Kingsi in tudi kar pod svojim imenom, čeprav je solo albume izdajal že prej; njegovo solistično delo ni bilo nikoli tako vidno kot denimo Jaggerjevo ali Richardsovo, je bilo pa brezkompromisno in konsistentno. Najstarejši v bendu (1936) je imel kariero že pred Stonesi, govorilo se je, da je še večji ženskar kot Jagger, bil pa je zagotovo najbolj sistematičen, kar zadeva arhive; vse je hranil in popisoval, iz tega je nastalo kar nekaj dokumentacije, napisal je nekaj knjig, nazadnje o otroštvu med drugo svetovno vojno. Nikoli ni gledal na trende kot Jagger, delal je svoje, kar je pomenilo, da je vedno sledil koreninam, t. i. americani, kar je spet pomenilo, da je njegova glasba bila vselej dobro zastavljena mešanica najrazličnejših glasbenih slogov, zlasti bluesovskih, riteminbluesovskih in džezovskih zvokov, daleč od postavljaškega štadionstva matičnega benda, ki je sredi sedemdesetih začel izgubljati glasbeni fokus. Tudi najnovejša plošča je takšna, sledi pa zvečine t. i. “Tulsa soundu”, ki ga je na zemljevid postavil J. J. Cale – glasba in tudi Billov glas sledijo tem frekvencam in ritmom, sam Wyman je priznal, da Caleovo glasbo zelo ceni in da je zvok novih pesmi v njegovem slogu prišel podzavestno. “Še vedno pa sem to jaz,” je dodal.

Plošča je izjemno posrečena mešanica Caleovega “sproščenega” sloga in duhovite bluesovske uigranosti Wymana in njegovih kolegov. Tri avtorske pesmi: Bad News, Drive My Car in Rough Cut Diamond (in dve “bonus” avtorski, Sweet Baby in Tell You A Secret, ki ju na vinilki ni, dobite pa ju na zgoščenki) sodijo med Wymanove najboljše avtorske dosežke, kar je pred pragom devetdesetih zelo veselo dejstvo. Iz spoštovanja do opusa kolegov je Wyman na ploščo uvrstil sedem izbranih pesmi izpod peres velikanov, kot so Bob Dylan, Hans Theessink, Chuck E. Weiss in John Prine. Tu je še pesem Fool’s Gold izpod peresa Lloyda Jonesa, ki lepo zaokrožuje ploščo. Wymanovim izvedbam drugih ni česa očitati: iz Dylanove Thunder On The Mountain je izvabil ves humor, ki v izvedbi Wande Jackson denimo ni tako opazen. In ko slišimo Ain’t Hurtin’ Nobody z repertoarja Johna Prinea, se sprašujemo, ali jo je Wyman res posnel šele zdaj. Sam Wyman se v nizu kratkih videoposnetkov in v zapisu na insertu plošče sprašuje, kako je mogoče, da nekdo piše tako dobro kot Prine. Dylan je seveda stari znanec in kolega, prav tako Taj Mahal, ki je bil nekoč navdušen, da se Wyman zanima za hortikulturo. Rezultat vsega tega je plošča, ki vsaj po mnenju podpisanega zagotovo ostaja na lestvici Top 5 letošnjega leta in to zelo pri vrhu. Wyman ni nikoli veljal za pesnika, a zna imenitno obračati besede. Bil je vpliven basist, o tem ni dvoma, a bistvo njegove kariere je, da je skrb za kakovosten glasbeni output bila vedno tista, ki je v ključnih trenutkih prevladala, zato je ostal zanimiv in referenčen. In duhovit, kar je pomembno. In kar je Jagger denimo ob poti izgubil. Priti od brilijance Lady Jane do klišejskih obrazcev zadnjega albuma Stonesov pomeni kar precejšnjo pot navzdol. Keith se ni nikoli izdajal za fantastičnega tekstopisca. Za Wymana pa marsikdo ne ve, dokler ne vzame v roke njegovih knjig. In kar je morda še pomembneje: nikoli ni bil domišljav. Ko ga gledate v omenjenih videoposnetkih za promocijo dotične plošče, se zdi, da vas ogovarja starejši angleški gospod, nekdo iz Agathe Christie, ki pa nima namena priti navzkriž z zakonom. In bas še vedno poje.

My face in the mirror looking like a fool / The power of the shower makes me feel real cool / You’re putting on a red dress lookin’ real cute / If we ever get together I gotta buy a new suit / You can drive my car but don’t drive fast …