Bad Seed/Play It Again Sam, 2024

Piše: Matej Krajnc

V zadnjem desetletju sem se do Cavove muzike nekolikanj ohladil, ker me z zadnjimi albumi (po Push The Sky Away) ni zares prepričal. Raje sem poslušal njegova starejša dela in tuhtal o marsičem. Osebne tragedije so Cava v zadnjem desetletju spremenile v “izdelano osebnost”, kot je sam povedal; bolečina ga je kot človeka dokončno osmislila. Ob albumu Ghosteen smo paberkovali, ali je to bolečino uspešno prekanaliziral v glasbo ali ne in mnogi so še vedno prepričani, da gre za eno njegovih najboljših del. Sam še vedno menim, da gre za eno njegovih najlepših, a premalo prepričljivih del. Zato sem ob napovedi pričujoče plošče tuhtal, ali bo Cave še en v vrsti tistih starost, ki so formalno še vedno aktivni, umetniška moč pa pojenja. Po dveh, treh poslušanjih nove plošče se zdi, da še ni čas za obup. Njeni najboljši deli dajo naslutiti, da je Cave svoje kanale spet začel polniti z bolj prepričljivo vsebino, da ne hodi več zgolj v pisarno. Plošča v smislu lepote nadaljuje ghosteenovsko linijo, veliko je orkestracij, ki se me sicer nekako ne dotaknejo najbolj, na plošči sem iskal zlasti glas in besedila. Cave je ob izidu povedal, da je hotel narediti album veselja, da je svojo žalost dokončno oplemenitil in jo spremenil v ljubezen do sveta in to se sliši. Vsekakor mu je to pomagalo, da je preživel, kar je izdatno pojasnil tudi Stephenu Colbertu v iskrenem pogovoru pred izidom albuma. Lahko se odločimo, je dejal, ali bomo objemali svojo bolečino ali pa bomo šli nazaj v svet. Zdi se, da je z albumom Wild God odprl vrata nazaj, dočim je na Skeleton Tree in Ghosteen hodil nekje vmes, po “the edge of reality”, po prostoru, kjer ni bilo čisto jasno, kako in kaj se bo odločil. Se je slutilo, le prekanaliziralo se še ni.

Že uvodna Song Of The Lake pove, da je Cave obrnil avtorski list v svoj prid. Začenjamo mu spet verjeti. Njegovi bolečini, njeni lepoti in moči pesmi nasploh. Osrednji pesmi Wild God in zlasti Joy naj bi bili potrditvi te usmeritve, a vsaj pri Joy se je malce preveč trudil to pokazati. Tu je pesem Final Rescue Attempt, ki zaključuje stran A na vinilki in se nadaljuje na strani B v pesmi Conversion. Morda najbolj prepričljiva pesem je Long Dark Night, ki se z orbisonovski izpraševanji sanj in teme, ki ovija bolečino, kjer ne moreš najti svetlobe, v treh minutah dotakne vseh tem, ki jih je Cave raziskoval po vsej dolžini na prejšnjih dveh ploščah. In sledi ji O Wow O Wow, kjer srečamo duha Anite Lane (1960-2021), nepogrešljive v glasbi Bad Seedsov nekoč, v nekih drugih časih; Cavovci dobro veste, za kaj gre. S to pesmijo Cave dokončno obračuna s svojo preteklostjo, bi morda kdo pomislil. Kaj vem … počasti jo, se mi zdi . Dovolj je preživel, da to lahko stori dostojanstveno. In če kaj je, je dostojanstven. Medtem ko je bila Ghosteen nekakšna pravljična plošča, je Wild God album dostojanstva. Cave je tudi navzven tak, spominja na Cohena v poznih letih, artikuliran je, duhovit in dostojanstven. Ko se izteče zaključna As The Waters Cover The Sea, smo prepričani, da nam Cave še ima kaj povedati. Wild God je na zunaj zelo minimalistična plošča s sivo naslovnico in sivim vdelanim naslovom, na notranjem ovitku pa so vsa besedila. 15. 10. pride protagonist igrat v Zagreb in zanimivo bo slišati, kako bodo pesmi delovale na odru. Morda bi jim bilo zanimivo odvzeti orkester. In če še Jezus sestopi z lune …