Piše: Zoltán Krulik:

Prevedla Gabriella Gaál.

Na spolzkih tlakovcih hamburškega pristanišča so se stiskale štiri osebe v množici, ki je čakala na parnik Atlantic za New York, in s katero sem bil tudi sam nekako povezan, pravzaprav jih je bilo pet: v trebuhu babice Jozefine je lebdel moj oče, počasi so se prebili na krov, z malo prtljage, vozovnice so bile urejene, sorodniki so jih poslali iz tujine v Transilvanijo, v Aranyág, kjer je mladi Poljak našel Jozefo, lahko bi rekli, da sta živela srečno, vse do zrušitve rudnika leta 1906, dve uri po eksploziji plina se je Mihály sam primajal iz jaška, ponujali so mu dvojno plačo, vodilni položaj, a se ni vdal, »Stran od tu!«, vzel je najnujnejše, do postaje je najel avto, kupil je vozovnice do Hamburga, odpravil se je, sorodniki so ga povabili v Ameriko, v Juese, edini težji predmet je bil bakren možnar v torbi najstarejšega otroka Mihálya, ki jo je nosil iz Transilvanije v Hamburg, množica se je prestopala na istem mestu, Jozefa se je zaskrbljeno ozirala in kot da se je tudi ladja že močno pozibavala v pristanišču, tako so pripovedovali, ji je skoraj postalo slabo, vprašala je kapitana, verjetno kakšnega mornarja, bila je še mlada ženska, ali častnika, zgodba omenja kapitana, koliko časa traja pot do tja, do nasprotne obale? starejši Mihály do takrat ni spregovoril, bil je discipliniran, potrpežljiv človek, nežno je spodbujal Jozefo, ki pa resnici na ljubo ni popustila, kapitan se je ustavil, prikimal, »Gospa, tri ali štiri tedne, če bomo imeli ugoden veter, kot pravimo jadralci, in seveda, če ne bo viharja, ledenikov« in našteval je ostale morske grozote, množica jih je nosila s sabo, stisnili so jih vse do ograje, ko se je otrok v Jozefinem trebuhu premaknil, hladno železo ji je pritisnilo v meso, celo v globino je lahko videla, morda je zavpila “Ne, to ne bo šlo!” – je rekla v poljščini ali romunščini – tako sta se pogovarjala med seboj, če nista želela, da bi ju otroka razumela »Vrnimo se!«, je zavpila, »Kam?« je še potrpežljivo odvrnil Mihály, »Vseeno, kamor koli, le stran od tu!« je zahropla, in to že v materinščini, bila je transilvanska Sasinja, in že bi se obrnila, če je množica in moževa močna roka ne bi zadržala, toda iztrgala se je in se prebijala, otroka sta jo držala za krilo, Mihály je bil za njimi, zdaj že jezen – medtem ko so prišli do rampe, je ladja že zatrobila, zvonili so, dvigovali so sidro, sorodniki so mahali, ravnokar so stopili na obalo – verjetno so imeli nekaj prihranjenega denarja – kajti vozovnic takrat še niso mogli unovčiti – ker so odpotovali v Dortmund in nato v Eving – tam se je rodil moj oče, tako piše v njegovi vojaški knjižici – Mihály je gotovo našel tudi delo, saj so nekaj časa ostali, nato so odšli na Poljsko, v Rzesov – od tu je fant odšel v Monarhijo, a dela, kot takrat, tudi zdaj ni bilo, zato je verjetno brskal po časopisih, kot pred 18 leti, ko se je preselil v Transilvanijo in našel privlačno ponudbo: odprtje rudnika v kotlini Bánhida, Madžarska, županija Esztergom – Komárom, blizu Galle, iščejo izkušene delavce z dobrimi pogoji, geslo je Turul – poslal je brzojavko in že spet krenil, tokrat s štirimi otroki, ker se je brat Rudolf rodil v Rzesovu, – dobili so stanovanje, Jozefa je rodila še tri otroke, tudi Mihály je napredoval po lestvici, zjutraj je vedno igral klarinet, po poljščini, romunščini, srbščini, nemščini se je naučil še madžarsko – v svojih lepo napisanih vrsticah opominja mojega očeta, ki je takrat študiral v Pápi – »Vsaj ob praznikih bi moral priti domov, sin moj!« – oba sta mlada umrla, zaradi neke zastrupitve, bilo je čudno, legenda govori o vražarici, pripravljali so celo tožbo, ekshumacijo, nato so se pomirili, vse se je zgrnilo na mojega očeta, ki je edini imel prihodek, izšolal in poročil je vse, seveda so tudi oni že umrli, tako kot moj oče, počivajo na pokopališču Újtelep – bakreni možnar je še vedno tam, mama ga je pred smrtjo leta 2000 dala lepo zloščiti.