Exile, 2024

Piše: Matej Krajnc

Nekateri še vedno ne morejo čez stoicizem, ki ga je Van Morrison eden od redkih pokazal v času korone. Nergal češ da je in se pritoževal – še dobro, večina je bila tiho in pokleknila pred novim svetovnim redom. Da ga muza zapušča, trdijo. Kaj pa vem – med korono je naredil enega svojih najboljših albumov, raznovrstne plošče, ki jih izdaja zadnja leta, mnoge s predelavami tujih pesmi, pa kažejo tudi, da ne pozablja svojih korenin. Star je toliko, da lahko počne karkoli, nikomur ni ničesar dolžan. Letos smo že dobili arhivsko izdajo v živo, tole pa je pretuhtavanje preteklih pesmi, kar ni nič nenavadnega v svetu samospevcev in ne kaže vselej nujno na avtorsko krizo. Sploh ker se je vse tole začelo dogajati že v letu 2014, ko so bili narejeni posnetki z big bandom, dueti pa so novejši. Da ne gre ravno za izsušeno muzo, priča tudi beseda samega Morrisona: da gre za aktivno praznjenje arhivov, podobno kot pri Neilu Youngu. Letos je tozadevno že izdal zelo zanimivo koncertno ploščo, vse to pa počne “doma”, pri Exile. Nikoli ni bil ravno za klasični rokenrol, zato je tudi klasike iz petdesetih lani postavil bolj v bigjoewilliamsovsko kot v elvisovsko okolje, pa tudi pop baladam je redno znal vdihniti ščepec ritma in bluesa. Bolj Ray Charles kot Buddy Holly in bolj Louis Jordan kot Miles Davis je tudi njegov jazz specifičen, bodisi saksofonski bodisi kitarski, in vse to slišimo na pričujoči plošči. Pri dveh pesmih se pojavi Willie Nelson, pri eni Joss Stone, pri dveh Kurt Elling in pri eni Curtis Stigers, kar pomeni, da Morrison ni stari samotarski zakrknjenec, kot trdijo nekateri, pač pa si dovoli kanček sodobnosti, kanček zgodovine in kanček preobračanja lastnih avtorskih vzorcev. Ni ga, ki bi mu lahko to preprečil, lahko se samo bodisi navdušimo bodisi zmrdujemo nad starcem, ki bojda masakrira svoje lastne pesmi. Nepotrebna plošča, so zapisali nekje v spletu. A pustimo take šale ljudem v napotje, kot bi dejal Krpan, in prisluhnimo pesmim: Avalon Of The Heart, What’s Wrong With This Picture, The Beauty Of The Days Gone By … Morrison morda ni vselej zadel v črno, ni pa nikoli povsem zgrešil tarče. Iz njegovih arhivov bo slišati še marsikaj zanimivega.