Se lahko na kratko predstavite?
“Podjetnica že več kot dvajset let, mednarodna trenerka poslovnih veščin in coachinja, mama dvema hčerama in mačeha dvema sinovoma, babica dvema najlepšima in najpametnejšima fantkoma na svetu, žena, prijateljica, sodelavka, včasih prijazna in ljubeča, včasih zoprna in zahtevna. Ljubiteljica živali, ki poleg lastnih štirih muckov hrani še številne sosedske kužke in mucke, ptičke, ježe, nekaj divjih zajcev in občasno celo lisico. No, pa nebodigatreba voluharja tudi. Poleg vsega naštetega tudi pišem, rišem, pletem, vrtnarim, oblikujem in ustvarjam, le na dihanje včasih kar pozabim.”

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
Seveda verjamem v umetnost! Mislim, da nam je umetniško izražanje položeno že v zibko. Z umetnostjo ljudje izražamo svoj osebni pogled, svoj okus in svoje preference. Isto izražamo tudi s svojim odnosom do umetnosti. Ravno zato ne obstaja in ne more obstajati niti eno umetniško delo, ki bi bilo všeč prav vsakemu človeku. A ni to super?

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?
Zame je smisel umetnosti v iskanju pristnosti, v odkritosti, ki se včasih pokaže celo kot brutalna, vedno pa ranljiva; v globljem spoznavanju sebe in s tem tudi človeškosti. Pri pisanju si prizadevam odkriti globlje psihološke vzroke za odločitve in ravnanje literarnih likov.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?
Ko pri literarnem junaku prepoznamo korelacijo med psihološkim vzrokom in posledicami v njegovem vedenju, s tem ozavestimo podobno povezavo tudi pri vedenju ljudi v svoji okolici in – če smo le dovolj občutljivi – morda tudi pri sebi.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?
Kultura v najširšem pomenu besede je način, kako stvari počnemo. Ni samo ena kultura. Vsaka kultura se s časom tudi spreminja, in čeprav je v svoji osnovi nevtralna, jo ljudje večinoma zaznavamo kot pozitivno ali negativno. To še najlažje prepoznamo v podjetjih – na eni strani so podjetja, ki imajo npr. inovativno kulturo (vse, kar počnemo, počnemo na inovativen način), druga skrajnost pa je npr. ekonomska kultura (vse, kar počnemo, naj prinese dobiček, ne glede na karkoli). Oboje je z vidika pripadnikov posamezne kulture povsem smiselno.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?
Smisel je izražanje nečesa globljega, kar razumemo ne samo z možgani, pač pa z vsem svojim bitjem. Ko nas umetnost nagovori, nas nagovori v celoti – naš um, naša čustva in občutke, našo domišljijo. Ko začutimo, kako umetnost odzvanja v nas, se nam kocine postavijo pokonci.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?
Leposlovna umetnost je le eden od načinov izražanja, ena od vrst umetnosti, samo malce različna pot do istega poglavitnega cilja.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?
Tega pa ne vem. Celo če bi to vprašanje naslovili name, kot ‘kakšno je vaše osebno mnenje o leposlovnih avtorjih in avtoricah kot osebnostih’, bi imela težave z odgovorom. Nekaj avtoric in avtorjev osebno poznam in lahko rečem le, da smo zelo pisana druščina. Druži nas ljubezen do pisane besede in pisnega izražanja. Morda so naše skupne osebnostne lastnosti radovednost, zavzetost in pripravljenost sedeti ter pisati, pisati, pisati.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?
Ne vem. Po mojem nebralci o avtorjih in avtoricah sploh ne razmišljajo.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?
Za soavtorje in soavtorice ne vem, lahko pa povem zase – avtentičnost, psihološka utemeljenost in nenehno stremljenje od dobrega k boljšemu.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?
Ha, spolzko področje! Avtorji so kot ogledala družbi, odražajo svoje videnje položaja, velikokrat z vidika nekoga, ki bodisi nima svojega glasu bodisi ga družba ne želi slišati. Tu mi na misel hodi Lolita Vladimirja Nabokova, odlična zgodba, napisana s strani pedofila. Če bi predpisali družbeno soodgovornost, bi lahko kar prehitro zašli v cenzuro in enoumje.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?
Navdih privabim s pisanjem. Usedem se k pisanju in začnem. Prvih nekaj stavkov je velikokrat neuporabnih, a potem pride navdih in gre lažje. Navdih je taka izmuzljiva, plašna stvarca, ki mora priti sama in včasih sredi pisanja izgine, se vrne, znova izgine, se znova vrne. Nikoli ne veš, kdaj pride, a treba je pisati, da sploh pride.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena, ko delo zaključite?
Ne samo, da sem odprta za predloge, celo navdušena sem in hvaležna zanje. Povratna informacija mi je tako dragocena, da zanjo tudi sama prosim soavtorje iz našega pisateljskega kroga. Gre za izkušene bralce, za katere vem, da mi bodo dali pošteno in osnovano kritiko. Vsakič se naučim kaj novega.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?
Trudim se pričarati specifično ozračje, v domišljiji bralcev oživiti literarne like, da jih začutijo kot ljudi, da jih lahko razumejo, četudi se z njimi ne strinjajo, da dojamejo, zakaj je kdo naredil, kar je naredil, da se lahko vživijo v zgodbo. Moj namen je, da bralec po prebrani zgodbi še nekaj trenutkov premišljuje o njej, da s tem zgodbo ponotranji kot svojo izkušnjo in se z njo obogati.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?
Kot hobi. Zahteven, vse prežemajoč, včasih navdihujoč, včasih ubijajoč konjiček.

Kdaj je knjiga zaključena?
Ni povsem zaključena, a je pomemben mejnik: ko napišem besedo KONEC. S tem označim, da je prvi osnutek knjige zaključen.

Kakšen je vaš postopek pisanja?
V prvi fazi zgodbo načrtujem, večinoma v obliki kratkih zapisov na samolepilnih listkih

Kakšen je vaš postopek pisanja?
V prvi fazi zgodbo načrtujem, večinoma v obliki kratkih zapisov na samolepilnih listkih. Ko sem s tem zadovoljna, prenesem to grobo strukturo v računalnik in začnem s fazo proizvodnje, to je s pisanjem prvega osnutka. Temu sledi faza urejanja, preverjanja, popravkov in piljenja.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?
Pisanje je predvsem veščina. Zgodbo sicer vedno začnem z neko idejo, včasih le megleno, a nato se usedem in začnem pisati. Sedim za računalnikom, pišem in pišem, dokler ne naletim na vprašanje ali problem, za katerega znova potrebujem idejo. Ideja in rokodelstvo se sicer prepletata, a je večji delež na strani veščin. Kot pri športu – bolj, ko vadiš, boljši si.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?
Povedati na kratko, jasno, brez pretiranega leporečenja, ustvariti vzdušje, vdahniti liku življenje, dati mu glas, omogočiti bralcu potopitev v zgodbo.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?
Razlika je predvsem v namenu. Neumetniška besedila, npr. priročnike ali navodila pišem jasno, jedrnato, neposredno; pri poeziji izražam čustva, vtise, uporabljam simbole, ustvarjam z ritmom, včasih s posnemanjem naravnih glasov; pri prozi poskušam dogajanje zliti s čustvi, bolj prikazati in omogočiti izkušnjo kot povedati.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?
Niti eno niti drugo. Zagotovo bi si rada pridobila boljšo prepoznavnost med bralci, a to še ni slava. Ravno tako razumem tudi, da živimo v materialističnem svetu, kjer velja za priznanje in potrditev, ko je nekdo za tvoje delo pripravljen nekaj plačati. Ampak, da bi z literaturo obogatela? Ha, ha, ha, saj se hecate, kajne?

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?
Knjiga je zame nekakšna dvoživka. Ko pišem, jo doživljam kot umetniško delo in vanjo vložim vse, kar imam in zmorem. Ko pa je enkrat natisnjena, se preobrazi v prodajni artikel. Zavedam se, da bo moja knjiga na prodajnih policah le ena od tisočih in tisočih knjig, ki vse nagovarjajo potencialnega bralca k nakupu ali izposoji. Tu prideta na vrsto kakovosten marketing in vztrajna, prodorna prodaja. Brez tega dvojega bi vsaka knjiga, pa naj je še tako dobra, brezimno poniknila v množici.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?
Če potegnem vzporednice: oddati besedilo je kot iznajti nekaj novega, narediti prototip in ga predstaviti kolegom. Navdušenje je na višku, občutek neomejenih možnosti nas nosi na svojih krilih. Izdati besedilo je kot proizvodnja novega izdelka – nekatere pomanjkljivosti se pokažejo šele zdaj in jih na vrat na nos rešujemo kot najbolje vemo in znamo. Utrujajoče, delovno intenzivno, včasih veselo, še večkrat pa frustrirajoče. Promovirati besedilo je kot prodaja izdelka – mi smo v svoj izdelek naravnost zaljubljeni in vemo, da odlično služi svojemu namenu, a kako naj o tem prepričamo tudi druge?

Opišite bralca.
Oseba, ki bere knjige. Internet, revije, časopisi, filmski podnapisi in stripi ne štejejo – knjige.