Se lahko na kratko predstavite?
Sem Lidija Kos, rojena 29. septembra 1978, mati dveh otrok, sina Jordana in hčerke Aurelie, s katerima živim v Radencih, slikovitem in zdravilnem kraju ob reki Muri. Po poklicu sem profesorica francoščine ter umetnostne zgodovine na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru. V prostem času rada pišem in fotografiram lepote stvarstva, zelo pa me pritegnejo tudi nevidne vezi med nami, tiste, ki se jih da zaznati zgolj s srcem. V predajanju znanja ter medsebojnem širjenju obzorij vidim smisel svojega življenja. Mislim, da smo tu zato, da se učimo in da iz dneva v dan rastemo v ljubezni. Priimek Kos zadene bistvo mojega obstoja. Imam dušo, ki je podobna duši ptice, meje in omejevanja so mi tuji, svoboda razmišljanja je temelj mojega bivanja. Ko sem med sebi podobnimi ljudmi, ki skušajo razumeti in ne obsojati, se počutim svobodna, sem lahko to, kar sem, in takrat moja duša lahko leti.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
Vsekakor. Zame je umetnost zmožnost človeka preoblikovati čustva ali vtise, ki so nevidni, v nekaj vidnega. Mislim, da je umetnost nekaj najlepšega, kar je dano človeku, je pribežališče vseh ustvarjalnih duš, srečnih in nesrečnih, veselih in žalostnih, zdravih in bolnih, bogatih in ubogih. Umetnost je zatočišče vseh trpečih in ranjenih, je veličastna dimenzija človekovega obstoja na Zemlji, ki ga povezuje z nadzemeljskim, z Izvorom, Bogom, z brezčasno, brezpogojno in brezmejno Lepoto ter Ljubeznijo.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev itd. ima leposlovno ustvarjanje na osebni ravni avtorja?
Leposlovno ustvarjanje, kot izhaja iz samega termina, ima namen ustvariti nekaj lepega, plemenitega za svet, v katerem bivamo. Pri tem deluje vzpodbudno in dobro tako na avtorja kot tudi na družbo, širi obzorja, pomirja ali vznemirja duha z namenom razmisleka ter napredka v vsesplošnem smislu. Poslanstvo leposlovnega ustvarjanja je razvoj avtorja in družbe na mentalni ravni, ki je nevidna, in posledično razvoj omenjenih deležnikov na materialni ravni, ki je vidna.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev itd. ima leposlovno ustvarjanje na širši družbeni ravni?
Kot rečeno zgoraj.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?
Kultura, tako kot leposlovno ustvarjanje, širi obzorja, pomirja ali vznemirja duha, nas razveseljuje ali navaja k razmisleku, z namenom lažjega sprejemanja življenja, takšnega kot je, oziroma z namenom ustvarjanja boljšega sveta za nas in naše zanamce.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?
Smisel umetnosti je, kot rečeno zgoraj, v prenosu močnih čustev ali vtisov, ki so nevidna, v nekaj vidnega, slišnega, otipljivega. Zahvaljujoč umetnosti lahko damo svoja čustva ven iz sebe, jih izlijemo na papir, platno, jih prenesemo v glasbo ali druge oblike ustvarjanja. Umetnost je prva pomoč človeku, ki se je znašel v pretresu čustev, je način, kako iz pretresenega stanja priti nazaj na znosno. Je obliž za človekovo rano in pomirjujoč balzam za vznemirjeno dušo.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?
Tako kot v umetnosti nasploh, vidim tudi v leposlovni umetnosti v prvi vrsti smisel v ozdravljanju človeka, v ohranjanju ravnovesja v svetu znotraj in zunaj nas.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih kot osebnostih?
Težko sodim.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih kot osebnostih?
Težko sodim.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?
Avtor pri svojem leposlovnem ustvarjanju naj sledi temeljnim načelom človekoljubnosti. Pri tem naj ostaja zvest resnici in spoštuje različnost ter svobodo razmišljanja drugih, naj ne vsiljuje svojega mnenja, temveč ga zgolj ponudi bralcu v razmislek kot eno od možnosti videnja neke stvari. Pri svojem ustvarjanju naj bo vselej naravnan v dobro sveta, ki ga obkroža in ki ostaja za njim, pošten, iskren in odgovoren.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?
Družbena soodgovornost se v leposlovnem delu odraža v zavedanju avtorja, da s svojim delom kroji prihodnost človeštva in je pri tem odgovoren, zvest resnici ter temeljnim načelom humanosti.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?
Na pisanje se ne pripravljam, zgodi se samo od sebe, kot dihanje. Ko pride navdih, si poskusim zamisel čim prej zabeležiti v beležko, ki jo imam zmeraj nekje v bližini, saj če si zamisli ne zabeležim, odide in se največkrat ne povrne v izvirni obliki. Ena beležka je v torbici, druga na pisalni mizi, tretja ob postelji. Navdih za pisanje pride pogosto ponoči, v polsnu, ali na sprehodih v naravi. Sočustvujem s stvarstvom, ki me obdaja. Tam najpogosteje tudi začutim navdih, ki me kliče k temu, da podelim svoje občutke ter misli z bližnjimi.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena, ko delo zaključite?
Sem odprta. Mnenja strokovnjakov me usmerjajo k ustvarjalnem napredku in osebnostnem razvoju.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?
Kot avtor skušam napajati bralca z duhovno lepoto, ozdravljati z besedo, ki se dotika srca in duše, pomirjati, usmerjati v dobro ter vlivati upanje za naprej.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?
Dar od Zgoraj, poklicanost.

Kdaj je knjiga zaključena?
Knjiga je zaključena, ko pri zadnji piki globoko izdihnem in si rečem: “To je to, dovršeno je. Napisala sem vse, kar sem mislila.”

Kakšen je vaš postopek pisanja?
Različno. Včasih je postopek bliskovit, v eni potezi, ko napišem pesem ali refleksijo brez odmora vmes, včasih pa delo nastaja čez več dni ali mesecev.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?
Pri rokodelstvu gre za prenos ideje, ki se je porodila v glavi, v izdelek, ki ga mojster izdela z rokami. Pri tem gre večinoma za idejo, ki je usmerjena v uporabnost ročnega izdelka. Zna se zgoditi, da se tudi rokodelsko delo dotakne umetnosti, ko ideja uporabnosti preide v idejo z višjim namenom.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?
Vrhunsko lepoto, sublimna čustva, zanosen preplet vidnega in nevidnega sveta kot izraz hrepenenja po Presežnem, Božanskem, po Izvoru, od koder smo prišli in kamor se vračamo.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?
Publicistiko in neumetniška besedila od ostalih razlikujem po tem, da nimajo presežnega namena, ne gredo onstran otipljivega, hranijo zgolj um in ne dušo. Poezija, proza, dramatika in esejistika se dotikajo duše, od teh se najvišjih čustev najmočneje dotakne poezija.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?
Ne eno ne drugo, pišem, ker mi srce in duša tako hočeta. Če ne pišem, je kot da ne živim.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?
Odvisno od knjige.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?
“Oddati tekst: poslati besedilo uredniku vpogled;
Izdati tekst: objaviti besedilo javno;
Promovirati tekst: predstaviti besedilo javnosti.”

Opišite bralca.
Bralec je človek, ki je željan znanja, izkušenj in novih spoznanj, je človek, ki se nenehno uči, širi svoja obzorja in duhovno raste.