Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba, 2024, prevedla Majda Deutsch

V časih, ko po Združeni Evropi vse bolj zmagujejo desne in skrajno desne stranke, leve pa se od desnih po udinjanju gospodarjem v Bruslju in ZDA ne razlikujejo kaj dosti – vse namreč poganja izključno kapital – je pričujoča knjiga zanimivo branje ne zgolj za prosti čas. Vemo, kako gre politična propaganda pri nas in drugod po bivši državi: Tito je zvečine označen kot komunistični zločinec, njegov spomin pa je še vedno grožnja “krščanskim vrednotam”, čeprav so se t. i. krščanske vrednote v politiki EU vedno sprevračale zlasti v nacizem in fašizem, Jugoslavija pa pod Titovim vodstvom od leta 1948 ni bila del nobene politične klike, ne vzhodne, ne zahodne, in tudi komunizem ali “diktatura”, kot tiste čase zdaj imenujejo politikantski lovilci točk, je v Jugoslaviji bil precej drugačen kot drugod po Vzhodnem bloku, iz katerega je izstopila Jugoslavija. Politikantje lovijo točke tudi z lažmi, kakšno pomanjkanje je vladalo pri nas v času bivše države, a žal fakti govorijo o nasprotnem: kljub občasnim težavam z bencinom ali papirjem, pozneje pa z inflacijo (ki se je uspešno zajezila, a je država zaradi nacionalizmov takoj nato razpadla), smo imeli vsega ravno dovolj (da, da, bili so tudi pudingi, čokolade, kava, praški in zobne paste), zlasti pa lastno industrijo, kmetijstvo in gospodarstvo, torej tisto, kar je za suverenost glavno in kar smo po osamosvojitvi v imenu kvazisuverenosti veselo razprodali. Nekoč samozadostni smo zdaj skoraj docela odvisni od EU, dolg pa, ki naj bi bil vrtoglav, je bil v resnici precej manjši kot je zdaj, ko smo baje samostojni in suvereni. A govoriti o suverenosti kakršnekoli vrste v dandanašnjem času, sploh pa po letu 2004, ko smo vstopili v EU in NATO, je seveda pravljica za ne najbolj bistre, to je razvidno že od stališč, ki jih imamo do prav teh EU, NATA in raznoraznih vojn, ki divjajo po Evropi in Bližnjem Vzhodu. Dandanes je resnica deep fake, zgodovina pa talec v rokah kapitala.

Tito je razmišljal drugače. V utopični državi, ki zaradi interesov kapitala in splošne nacionalistične bebavosti (sprovocirane s strani tega kapitala in uspešne zaradi človeške neumnosti) po njegovi smrti res ni mogla več dolgo zdržati, saj so mrhovinarji kar čakali, kdaj bo šel, da bojo lahko začeli po nizki ceni razprodajati njegove ideale, je bila zadeva itak jasna: Jugoslavija je že prej bila precej odprta na Zahod in zelo ažurna, kar zadeva kulturno in gospodarsko izmenjavo – po kakih petnajstih letih razumljive povojne suše in političnih spodrsljajev, ki se Jugoslaviji (in Titu) še zdaj očitajo, na kakšen način so namreč izpeljali neposredni povojni prehod, smo redno in sorazmerno sočasno izdajali tujo literaturo in glasbo, urejali tudi vrzeli za nazaj, gradilo in zgradilo se je infrastrukturo in se na kratki, pravični vrvici držalo tiste, ki bi se kot zasebniki lahko okoriščali s postopno blaginjo. Zdravstvo in šolstvo sta bila dejansko javna in dostopna vsem, ni bilo popoldanskih ordinacij in samoplačniških skokov preko javnih vrst. To je bilo samoumevno, kot bi moralo biti tudi danes: te storitve so v dobro ljudi, ne v dobro pohlepnega okoriščanja. Vrednote so bile enostavno postavljene drugače, v duhu pionirske zaprisege; ta v takoimenovani “socialni državi”, ki je zapisana v ustavo, ne velja niti piškavega oreha več. Seveda bi bilo smešno trditi, da so se sami vrhovi partije obnašali brezmadežno, daleč od tega, a neke vrste meja je vendarle obstajala, tudi denimo prosluli petkratnik direktorskih plač. Tako socialne razlike niso bile tako enormne, če pa si se zameril partiji … hja, tisto je znalo biti jako nerodno, a tudi danes je zelo podobno, le da v časih digitalne preobrazbe morda bolj prihuljeno, zahrbtno in še bolj razčlovečeno.

V nekdanji državi so obstajali trije ključni faktorji, zaradi katerih se je Jugoslavija bistveno razlikovala od drugih, vsi trije pozitivni: bratstvo in enotnost, neuvrščenost in usmerjeno izobraževanje. To slednje se v praksi ni moglo realizirati, kot bi se lahko. Tudi partijski ideali se seveda niso, ker so vsepovsod taki, ki želijo delati po svoje. Bratstvo in enotnost pa je bila najlepša ideja nasploh – ideja, ki je delovala zaradi ugleda in karizme Starega. Prav karizma je bila njegova najmočnejša in hkrati najšibkejša točka. Bratstvo in enotnost sta seveda razpadla takoj, ko je škripnil, le delali smo se, da nista, vsaj tistih nekaj let, vsaj navzven. In Tito je prav dobro poznal tudi grožnje socializmu, kot smo ga vzpostavljali v Jugoslaviji, po prislovični meri človeka namreč, zato je v sedemdesetih ponekod zategnil pasove in redefiniral demokracijo, kot so si jo zamišljali nekateri. Vedel je namreč, da ji ljudje niso dorasli in da ji najbrž nikoli ne bodo, kar se prav dobro kaže zdaj, ko ob demokraciji in svobodi govora ljudje mislijo, da lahko delajo, kar hočejo in prosto psujejo po drugih. Druga zoprna reč, ki je Tito ni dopuščal, je prosti trg. To je sintagma, namenjena bogatenju tistih, ki so v tem bolj spretni, na račun tistih, ki niso. Če jim stopiš na rep, cvilijo, kot vidimo dandanes. A dandanes ni več karizmatičnih državnikov, vsaj na Zahodu ne. Nihče nima več državniške drže in se niti pretvarja ne več, da dela v dobro ljudi. V Jugoslaviji se je to počelo vsaj načeloma: gradilo se je ceste, tovarne, človeka nisi mogel kar tako vreči na cesto. In Tito je bil gverilec. Najbrž je tudi zato naslov pričujoče knjige Večni partizan.

Partizansko gibanje v Jugoslaviji je bilo najbrž najpomembnejše evropsko odporniško gibanje med 2. svetovno voljno in odtod tudi Titov ugled v svetu. Ljudje niso šli v partizane zaradi revolucije, kot želijo zdaj prikazati politikantski populisti, pač pa branit domove: verni, ateisti, stari in mladi. Avtorica, precej neobremenjena z ideološkimi farsami našega bivšega prostora, se poglobljeno loti pomena partizanskega gibanja in Titove vloge v njem. Ta tudi pozneje ni zanikal slabosti in napak svojega sistema, v številnih govorih je odkrito govoril o njih, vedel pa je, da v partizanskem gibanju kot takem ni bilo “napak” – šlo je za preživetje in Jugoslavija takrat ni imela uradne vojske … saj vemo, kako je bilo s tem. Peter in njegova falanga.

In seveda – Tito ni mogel biti diktator že zato, ker se ni bal iti med ljudi. Tega se na vso moč bojijo dandanašnji državniki, ki v ta namen ves čas preusmerjajo pozornost, če pride do vrelišča, in tega so se na vso moč bali tedanji voditelji na Vzhodu. Čaušeskuja so preganjali po strehah, Tito pa je bil drugačen tip državnika: ljudem daj, a ne preveč, da te ne pohodijo; takšni so, to se ve in se tudi vidi. Demokracija za mase ni dobra, najboljši je nekakšen razsvetljeni absolutizem. In prenekateri analitik je Tita označil ravno tako: razsvetljeni absolutist. Bil je dolgoročen strateg in spreten diplomat, pa naj je oblastnemu Churchillu njegov komunistični faktor šel še tako v nos. Želja Zahoda po jugoslovanskem kralju je bila močna, a po koncu 2. svetovne vojne nemogoča. Je pa zato uspela želja jugoslovanskih narodov po velikem voditelju, ki hkrati ni bil tipičen Veliki Vodja. Nečimrn? Najbrž. Malce egotističen? Bi rekli. A stari lisjak je vedel, kako pridobiti ljudi. In svet. Bil je mirovnik med V in Z. “Tretji svet”, kot ga imenuje avtorica, je bil njegova vstopnica v mednarodno politiko. A tudi neomajnost do dosežkov t. i. revolucije: tujega nočemo, svojega ne damo.

V luči izhajanja raznoraznih knjig s potvorjeno in prenapisano zgodovino je dobro, da knjiga o Titu, ki ni že v začetku, a priori odklonilna, ugleda luč dneva pri veliki in ugledni domači založbi. Avtorica se trudi z nevtralnostjo, a v intervjujih je jasno, da goji spoštovanje do Titove vizije. In resnično ga ne moremo uvrstiti med klasične diktatorje 20. stoletja, čeprav se to omenja v zvezi z izvirno založbo. Mlade generacije vsaj zvečine ne marajo več za razprtije iz devetdesetih in na novo odkrivajo pozitivne plati bivše skupne države. Negativne smo razrešili že zdavnaj in bi jih tudi največji populisti že enkrat morali pustiti pri miru. Revolucije so vedno požirale svoje otroke in opravičevanj je že bilo nebroj na vse strani. Zato pa smo tisti, ki smo se v Jugoslaviji rodili in se še spominjamo tistih let kot zelo ugodnih in lepih za odraščanje, ostali Jugoslovani. Ne jugonostalgiki v slabšalnem, pikrem pomenu dandanašnjih populistov, ampak tisti, ki se še spominjamo, da je prav, če se ne okoriščaš s šibkostjo drugih in da je Kristus nekoč dejal, da daj drugo srajco, če imaš dve, svojemu bližnjemu. Kristus ni bil daleč od najboljših idealov bivše države. Dandanres ni več samoumevno govoriti o uporu proti okupatorju, zdaj ga gojimo v lastnih nedrih in se mu klanjamo. Tudi zato bo Tito z vsemi svojimi pomanjkljivostmi večni partizan.