Piše: Franc Križnar

Ugledni in mednarodno afirmirani slovenski glasbenik: dirigent, skladatelj in pedagog Uroš Lajovic (1944) je spet presenetil s svojo novo znanstveno kritično monografijo. Potem, ko je leta 2022 napisal in izdal Beethoven – Die Bedeutung der semantischen Zeichen in seinen Symphonien (Dunaj, Hollitzer), se je zdaj lotile neke vrste kar najbolj logičnega tovrstnega nadaljevanja, saj se je v tem novem (2024) in zadnjem delu posvetil slovitemu simfoniku Gustavu Mahlerju (1860-1911). Delo s tokratnim naslovom Gustav Mahler – Perilegomena k izvajanju njegovih simfonij št. 1 – 7 je izšla v Znanstveni založbi Filozofske faklultete Univerze v Ljubljani (na vsega 231 str. in v elektronski obliki); tako v slovenščini kot v nemščini.

U. Lajovic je zagotovo odlično ime v slovenski mednarodni razsežnosti in na dokaj različnih tovrstnih ravneh. Potem, ko je v Ljubljani, na AG, končal študij kompozicije (1967) in dirigiranja (1969), se je izpopolnjeval še v tujini (Salzburg in Dunaj). Od 1972 je bil dirigent v SF. V letih 1974-76 je bil dirigent Komornega orkestra RTV Ljubljana, v letih 1978-81 (najprej kot stalni gost, potem pa njihov šef dirigent) Zagrebških simfonikov . V letu 1989 je ustanovil in vodil (v Ljubljani) Komorni orkester Slovenicum (vse do 2001). Na Dunaju je poučeval dirigiranje na tamkajšnji Univerzi za glasbo (1989-2012) in v tem času vzgojil lepo število dirigentk in dirigentov. Med njimi tudi npr. Kirila Petrenka, Hrvata Domenika Briškega, našega Marka Hribernika idr. (Wikpedija navaja 60 imen). Prvič je maestro nastopil z orkestrom že 24. okt. 1965 in odtlej dirigiral številnim mednarodno priznanim solistom in orkestrom ter zborom. Njegova koncertna zgodovina doslej beleži že več kot 1300 koncertov v Sloveniji in tujini. Svoj dodatni pečat pa je Lajovic pustil tudi kar 90 opernim predstavam. Tako je s skoraj 70 orkestri gostoval po vsej Evropi, Rusiji, Turčiji, ZDA, Koreji, na Kitajskem, Tajvanu, Kolumbiji idr. Hkrati je pobudnik za nastanek mnogih slovenskih skladb in njihov krstni dirigent. Za svoje dolgoletno (letos-2024 je Lajovic obhajal 80-letnico) je prejel več domačih-slovenskih in tujih-mednarodnih nagrad in priznanj: dve nagradi ljubljanske Univerze (1967 in 1969), nagrado Prešernovega sklada (1981), nagrado mesta Ljubljane (2008), še več pa tujih: nagrada Abgangspreis (Akademija za glasbo na Dunaju; 1971), 2. nagrada Guido Cantelli (La Scala v Milanu; 1976), medalja Beli Angel (Beograd, 2006), Častni križ republike Avstrije (Dunaj, 2013), častni dirigent Beograjske filharmonije (Beograd, 2023) idr.

Lajovčeva zadnja knjiga oz. monografija preseneti že s samim podnaslovom. Tako, da je treba najprej razložiti perilogemeno. Beseda izhaja iz grščine in pomeni priporočilo za branje opazk na robu. To ponuja samo po sebi pripombe, ki so nastale izpod peresa U. Lajovica ob študiju Mahlerjevih (prvih sedmih) simfonij (1-7). Te pripombe so praktične narave in ponujajo rešitve za morebitne probleme, ki se pojavijo ob omenjenem študiju, na vajah in koncertih. Avtor obravnava prvih sedem Mahlerjevih simfonij, ki predstavljajo nekakšno celoto. 8. simfonija se namreč močno odmika od preostalih po izjemno velikem izvajalskem aparatu (zato tudi »simfonija tisočev«), ki vključuje več zborov in solistov. V 9. in 10 Mahlerjevi simfoniji pa se skladatelj (Mahler) spet vrača v ustaljene inštrumentalne okvire, vendar je cezura, ki je nastala z 8. simfonijo, prevelika. Zato se je Lajovic (kot piše oz. pravi sam) »… omejil samo na dela, ki so nastala predtem.«

Zaslužni profesor dirigiranja na dunajski Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti U. Lajovic je svojo pedagoško pot začel prav na katedri za muzikologijo FF ljubljanske Univerze. Zato tudi tak poklon zdaj, da je omenjena izjemno strokovna ali kar specialistična knjiga izšla prav tam. Edinstveno tovrstno publicistično delo predstavlja dragoceno zbirko zapiskov v partiture. Ti so nastajali ob več kot petdesetih izvedbah prvih sedmih Mahlerjevih simfonij v Lajovčevi izvedbi. Prav za izvedbo 1. Mahlerjeve simfonije »Titan« je (1981) prejel nagrado Prešernovega sklada. V tejle, aktualni knjigi pa so združene obsežne dirigentske izkušnje s poglobljenim teoretskim znanjem. Kot učenec legendarnega dunajskega profesorja dirigiranja Hansa Swarowskega, pri katerem je Lajovic zaključil podiplomski študij ter neposredno za njim nadaljeval njegovo pedagoško tradicijo, je skozi desetletja dirigentskega in pedagoškega dela, razvil edinstveno razumevanje pristne in enkratne Mahlerjeve simfonične ustvarjalnosti. Ta je zdaj tudi prvič predstavljena v knjižni obliki.

Poleg avtorja so za knjigo zaslužni še urednik Miha Pitako, lektor Damjan Popič, oblikovanje in prelom je prispeval Aleš Cimprič, sliko na naslovni strani (kip G. Mahlerja v Ljubljani) pa je pripeval Borut Krajnc. Prvo izdajo je natisnila Birografika Bori, d.o.o. v nakladi (borih) 150 izvodov po ceni 19,19 €. Njena že omenjena digitalna oblika pa je preprosto dostopna na elektronskem naslovu http://www.knjigarna.uni-lj.si. Obe izdani obliki sta prvenstveno namenjeni dirigentom, glasbenikom, muzikologom in raziskovalcem, obenem pa je to tudi nujno berilo ljubiteljev Mahlerjevih kompozicij.

Po (uvodnem) Kazalu (str. 3-4) sledi uvodna beseda z naslovom Simfonije Gustava Mahlerja (5-10), ki jo je prispeval muzikolog, red. prof. dr. Matjaž Barbo. V njem že opozori na nekatere Lajovčeve splošne in posebne ugotovitve ali kar posebnosti v kompozicijskih postopkih G. Mahlerja v danem opusu. Kratke Biografske notice (13) je prispeval avtor-U. Lajovic. Nato pa sledijo zapisi Lajovica za vseh sedem Mahlerjevih simfonij oz. njihovih partitur (15-225). Najprej je predstavljena 4-stavčna 1. simfonija v D-duru (1884-88), nato 5-stavčna 2. simfonija v c-molu za sopran, alt, mešani zbor in orkester (1887-94), sledi 6-stavčna 3. simfonija v d-molu za alt, ženski in otroški zbor ter orkester (1895-96). Še ena 4-stavčna 4. simfonija v G-duru z sopran in orkester (1899-1901) predhodi eni najbolj popularnih in slavnih, 5-stavčni 5. simfoniji v cis-molu (1901-02), predzadnja predstavljena je 4-stavčna 6. simfonija v a-molu (1903-04) in še zadnja, 5-stavčna 7. simfonija v e-molu (1904-05). Očitno si je za svoje dosežke avtor (Lajovic) enostavno moral izmisliti oblikovni način enotnega prikaza svojih izsledkov, saj lahko na samo enem tovrstnem primeru to tudi vidimo:

Vsako Mahlerjevo simfonijo avtor Lajovic postavi v svoj čas in prostor, v vsaki popiše (zasedeni) inštrumentarij, sledi Lajevčevo mnenje, predgovor k vsakemu stavku in perilegomene po vseh oblikovnih delih (v zaporedju oz. sosledju) značilnih razširjenih Mahlerjevih stavkov. Od znanstvenega aparata so na koncu objavljeni: seznam okrajšav (227), kjer so zajeti kratice za vse (Mahlerjeve) uporabljene inštrumente, seznam navedenih imen (229-30) in Kako beremo zapiske, nanašajoče se na partituro (231). V tej, slednji avtor razloži (uporabljene) izraze: epizoda, kompleks, tema, motiv, oznake z latinskimi in grškimi črkami in razlaga številke v okvirčku, umestitev pred ali po številu v okvirčku (gl. SL-5).

Tako maestro Lajovic ostaja v naši zavesti trajno zapisan tudi s tem »nesmrtnim« delom. To bo ostalo trajno zapisano v njegovem opusu. Njegove (dirigentske in pedagoške) interpretacije pa ostajajo v našem spominu za vsa desetletja nazaj. Za tiste, ki smo ga slišali in videvali za dirigentskim pultom, kajti zdaj tudi tega ni več. Njegova matična SF se ga v tem oziru ni spomnila niti za en sam samcat koncert v okviru tega jubileja. Škoda!