Goga, 2023

Piše: Matej Krajnc

Sam avtor pravi, da je to najbrž njegova najbolj nenavadna knjiga. Domača kritika si je glede opredelitve, kaj naj bi ta knjiga zvrstno sploh bila, precej razbijala glavo, a Šarotar je lepo povedal, da so zapisi nastali iz globokega pesniškega stanja. Nikómah je bil grški mislec, precej se je ukvarjal s števili, pa sem njegovo ime srečeval že zelo zgodaj, pri očetu, ki je bil matematik in je vse življenje zvedavo raziskoval zgodovino svoje stroke. Mimobežno sem ga nato srečeval dolga leta, od gimnazijskih do študijskih poglabljanj v filozofijo. S Šarotarjevim delom sem se seznanjal sproti, kakor je izhajalo, ga poslušal na številnih, tudi skupnih literarnih večerih, tuhtal o večnih temah, ki se jih loteva in se o ironiji zgodovine še dodatno spraševal v sedanjih časih, ko vemo, kaj vse se dogaja pred našimi številnimi pragovi, pa smo bili zvečine preveč mimoleteči, da bi se zavedali, kako dolgo se že dogaja vse to in kako se iz zgodovine ne učimo, pač pa jo izrabljamo, zlorabljamo in potvarjamo … kar je seveda v nasprotju z vsako etiko, je pa v popolnem soglasju s tisto pesmico: Money Makes The World Go Round … nedolžna popevčica, ki pove več, kot si želimo slišati. In seveda je to bila vedno in vselej neizpodbitna resnica, že od zlatega teleta naprej ali pa še pred njim.

Šarotarjeva pripovedna poezija ali poetična pripoved v pričujoči knjigi je vendarle, če poiščemo skupni imenovalec, najprej poezija, kot ugotavlja tudi Diana Pungeršič v spremni besedi. Še vedno srečamo nekatere teme, ki jih je Šarotar že obravnaval v romanih in jih zdaj presadil v Nikomahovo pesniško dokončnost, a te teme so vesoljne, omniprezentne in, očitno, dokler bo svet tako tekel, nikoli rešljive. Se zdi. A na koncu Nikomahovega potovanja, na katerem srečuje raznotere duše in se sooča z najrazličnejšimi situacijami, se rešitev ponuja v posamezniku in njegovi, naj se sliši še tako izpeto, etični drži, če jo seveda zmore in če mamon ni preveč mamljiv, da se ta etična drža sesuje in izgubi. Pesnik kot tak to držo zmore, to je bilo jasno že pred izidom te knjige in bogat Šarotarjev pesniški jezik ta prepričanja zgolj še plemeniti. Mnoge je zmotil večkrat obrnjen pesniški red, a v pričujočih besedilih deluje kot žlahten arhaični prijem: Nikomah res potuje po času vobče, “čas neskončen misliti nam je dano”, a ravno to nekako upravičuje vsakršno vrsto pesniške govorice (in sintakse), ki jo uporabi pesnik. Zmožen je stopiti iz sebe, videti širšo sliko, polagati besede v usta drugim in hkrati obdržati učinek kristalno čiste intime. In ko smo že pri drži, trideseta, zaključna pesem pravi: “Potovanje zares se začne, ko se vrača.” Kaj nam torej lahko povejo izhodišča?

Knjigo bogatijo avtorske fotografije, ki ne pomenijo nujno dodatno kontekstualizacijo besedil, pač pa nekakšno vzporedno zgodbo, ki se na ravno pravih mestih dotika besede. Takšna interdisciplinarnost je seveda dobrodošla in še dodatno prispeva k edinstvenosti pričujoče knjige. In če je Šarotarjev Nikomah svojstven anahronist, naj bo tudi bralec/bralka odprt/a za vsečasovna popotovanja. Več skorajda ni treba povedati.