Croatia Records, 2024

Piše: Matej Krajnc

Bogović je back in. Prenovljeno Kazalište (malo prljavo, malo videoklipsovsko) ima nov album. Jajota, kot vemo, ni zraven, čeprav bi bilo pravzaprav zanimivo in čeprav sta z Bogovićem na prvih treh ploščah Prljavcev naredila tisto, kar zame bend dejansko je. Potem, ko je Bogović šel … potem se nisem več kaj dosti brigal zanje, priznam. Zaustavil sem svet, to že. Okej. Nisem pa bil za ružice in majčice in za vse tisto, kar je iz Prljavcev, pankrokerjev in novovalovcev, naredilo pop bend. Bogovića sem ves čas spremljal, ker mi je bil vedno odbit in zanimiv, šel sem ga tudi poslušat na Lent, nedolgo tega. Tudi njegov bend Davorin i Bogovići je imel kar nekaj dobrih trenutkov, a precej bolj mimo radarja kot Jajotova špura. In zdaj gre za back to the roots. Za klasične rokovske prijeme, nič prelomnega, a prelomno je najbrž že to, da je Bogo po toliko letih spet pod prav to streho. In ko slišim Svemirski tobogan, ne pričakujem toplih voda, a Davorin je še vedno ravno toliko nor, da klasični rokenrol vedno zazveni malce off. Mirna Škrgatić je edina vokalna gostja na albumu, na sceni je že znana, nič ne zveni kot nekaj iz 00+10+10, ampak bolj v slogu popa iz osemdesetih – s svojo raskavostjo v pesmi Pronađi me lepo komplementira Bogovićevemu petju.

Prljavci najbrž na novem albumu niso ustvarili novega črnobelega sveta, ker je že sam po sebi dovolj črnobel, dosti bolj kot leta 1980. Ustvarjajo pa svet, ki je dovolj himničen, da lahko magari gre tudi na radio in prav toliko “v zamiku”, da ga ne bo, tudi če gre na večji oder, nihče a priori oklical za klasičen štadionski rock. Dokler Bogović seveda ne začne pet Mojoj majci, kar je težko verjetno. V novih pesmih obdelajo vse plati rokenrola: rokenrol sam, pa ljubav, prijateljstvo in seveda tudi nekaj undergrounda. Bogović ne bo nikoli hodil čisto po tleh, hkrati pa se prav dobro zaveda, kdo je in kako mora prijeti pesem, da postane manj klišejska, kot bi si morda kdo želel. Tudi Kraljić in Fileš se bosta strinjala. Kritiki, tisti, nekolikanj siti mainstreamovstva dozdajšnje zasedbe, so novo muziko navdušeno pozdravili, denimo Hrvoje Horvat, pa Dragaš in tudi Zlatko Gall, nosilci novodobnih glasbenokritiških bakel torej in glasbeni biografi. In Prljavci so zdaj svojstvena supergrupa, se zapiše, nekakšni hrvaški Wilburyji: z jedrom v Bogoviću, Kraljiću (Pips, Chips & Videoclips, Majke) in Filešu (slednja sta tudi spisala nove pesmi, pri Pronađi me pa se kot soavtorica pojavi tudi Mirna) je skoraj težko reči, da bend ne deluje osveženo. Bomo videli, kako bo v prihodnje. In kaj bo z Jajotovim stratom. Za zdaj ima Houra Group. O hudi krvi med prijatelji ne bomo. Ta hip je pomembneje, da … s tobom dolazi muzika.