Piše: Franc Križnar
Letošnji tradicionalni Božično-novoletni koncert Mestnega pihalnega orkestra Škofja Lokase je začel v Športni dvorani Trata (Škofja Loka, 25. 12. 2024) s tradicionalno Zdravljico. Saj glavni sponzor le-teh Občina Škofja Loka, uspešno umesti tale koncert tudi v okvire praznovanja Dneva samostojnosti. Še zadnjič je koncert z nekaterimi solisti in solistkami vodil njihov dosedanji dirigent in umetniški vodja Alojz Kompan. Še druga tradicija le-tega je vsakoletna polna zasedenost teh koncertov. Ansambel je tokrat povabil za moderatorja, ki je hkrati skrbel za zunaj glasbeno dobro voljo in smeh komika in znani obraz z malih zaslonov Saša Stareta. In na koncu se je še dodatno predstavil novi dirigent in umetniški vodja MPO Škofja Loka Matjaž Škoberne. Sicer pa ansambel spada v 2. kategorijo slovenskih pihalnih orkestrov, je eden starejših tovrstnih ljubiteljskih sestavov na slovenski glasbeni ceni (ust. 1876, kar pomeni, da bo v l. 2026 obhajal svojo 150-letnico).
Začelo se je protokolarno s himno Zdravljica. Zaradi predpraznične konotacije tega Božično-novoletnega koncerta pa se je nadaljevalo s priložnostnim govorom enega od škofjeloških podžupanov, podžupanje Tine Teržan. In šele potem se je vse skupaj in z glavno poanto muzike, začelo zares. Programsko je bilo vse skupaj umeščeno v anglo-saksonski ter ameriški repertoar sodobnih (glasbenih) zapisov. V njih se je poleg »uradnih« solistov izkazalo še nemalo le-teh kar iz orkestrskih vrst. V številnih solih so se marsikateri (odlični) glasbeniki izkazali. Njihovo igranje je dirigent pravilno doziral v vseh izvedbenih parametrih: od tehničnih dispozicij pa vse do izvedbenih dosežkov. Ansambel se je topogledno v vseh teh letih razvil v vernega izvajalca težjih partitur. Pri temu niti ne škodi nesorazmerna zasedba (flavta in saksofonov) v primerjavi z (nizkimi) trobili; pač »rak rana« podobnih slovenskih ansamblov.
V dveh uvodnih delih Američanov J. T. Williamsa in J. Mossa je ansambel razprl prve igralne karte in v katerega duhu se je (razen izjem) gibal ves večer. V priredbi Franca Kuhariča ene od Avsenikovih popularnih Ljubezen in hrepenenje se je predstavil solist iz orkestrskih vrst, evfonist Anže Klobučar. Z lepo zaokroženim tonom in igro na pamet je presenetil. Eno redkih 3-stavčnih del so predstavljali Dublin Dances/Dublinski plesi Jana Van der Rosta; morda nasploh eno najtehtnejših »resnih« del tega večera. Da bi izvajalci sklenili tale prvi del koncerta pa je bilo še eno ameriško delo skladatelja Mortimerja Wilsona z naslovom 76 Trombones/76 trombonov, pozavn. V naši zasedbi jih je bilo (žal) le tri pa so kljub temu več kot suvereno odigrali še tole zadnje delo pred odmorom.
Drugi del je uvedla orkestrska sekcija saksofonov v skladbi Američana Johna Birksa »Dizzyja« Gillespieja z naslovom A Night in Tunsia/Noč v Tuniziji tako z jazzovskim kot arabskim pridihom. Sledil je še orkestrski intermezzo še drugega Američana Roberta Sheldona A Most Wonderful Christmas/Izredno čudovit Božič. Da bi se zabavni, tokrat pevsko (solistično) uglašeni spored nadaljeval. Med prvimi (tremi) pevskimi solistkami je najprej vzela v roke mikrofon Maša Demšar in odpela popularno popevko Lahko noč Piran našega Marina Legoviča. Kanadčan Leonard Cohan je prispeval naslov Hallelujah/Aleluja in v kateri se je predstavil sestrski pevski tercet Zale (v MPO igra baritonski saksofon), Anje in Maše Demšar (vse tri iz Reteč pri Šk. Loki).Slednjo smo povsem solistično že spoznali, očitna pa se godbena in pevska tradicija še kar nadaljuje.
Avtorsko delo še enega Američana Leroya Andresona Sleigh Riede/Vožnja s sanmi pa je predstavil novi napovedani dirigent in umetniški vodja MPO Škofja Loka M. Škoberne. Po tej napovedi sodeč bo prehod od enega (Kompan) na drugega (Škoberne) bolj evolucijski kot revolucijski. V še eni od (številnih) priredb popularne Mohrove-Gruberjeve Svete noči se je na solistični oder spet vrnil zdaj že znani pevski tercet (Z., A. in M. Demšar) in do konca tega koncerta odpel še eno najbolj aktualnih tovrstnih glasb tega časa; za sklep pa seveda še ena tuja, prav tako popularna za tale čas: priredba Hannsa Klimenta popularne Koračnice Radetzkega Johanna Straussa, st.
Minilo je torej še eno od vsakoletnih in tradicionalnih (glasbenih) božično-novoletnih obredij tega časa in prostora. Z muziko in še s kakšno besedo in pesmijo, seveda! Kar pa je v tem času in prostoru bolj pravilo kot pa izjema.
Foto: Franc Križnar