Piše: Marija Švajncer

Založba knjig pri Kulturnem centru Maribor nadaljuje novost svojega založniškega dela – izdajanje knjižnih prevodov. V Zbirki Frontier je z letnico 2024 izšla komedija v dveh dejanjih Pet žensk v enakih oblekah (Five Women Wearing the Same Dress, 1993). Napisal jo je ameriški pisatelj, režiser in producent Alan Erwin Ball, znan po scenariju za film Lepota po ameriško; zanj je dobil oskarja za najboljši izvirni scenarij. Ustvaril je tudi nanizanki Pod rušo in Prava kri, za kateri je dobil nagrado emmy in nagradi Ameriškega združenja pisateljev, režiserjev in producentov. Komedijo je prevedel Oljan Repič, grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom Tina Horvat, zgovorno in umetniško povedno sliko na naslovnici pa je ustvarila Vlasta Črčinovič Krofič.

Komedija Pet žensk v enakih oblekah se dogaja na domu neveste v kraju Knoxville v ameriški zvezni državi Tennesee. Pet družic, starih približno trideset let, se zateče v nevestino sobo. Njihovo druženje pomeni Ameriko v malem, marsikaj od tega pa bi bilo mogoče prepoznati tudi v Sloveniji. Ženske na videz neobremenjeno in sproščeno kramljajo, se šalijo in so že skoraj cinične. Ne branijo se droge in so v pogovoru precej neposredne, veliko zmerjajo druga drugo in so tudi vulgarne. S seboj nosijo prtljago iz preteklosti in zdaj prihajajo na dan njihove travme in spomini na doživetja, ki so v njih zapustili neizbrisne sledove. Družine, iz katerih so izšle, so jih obremenile (omenjeni so celo fašistični starši), tudi odnos ene izmed žensk z materjo je vse kaj drugega kot ljubeznivo razmerje. Večina od njih ima bogate spolne izkušnje, seveda to ne velja za zapriseženo kristjanko, tudi istospolno usmerjena ženska se v marsičem razlikuje od drugih družic. Prvič pride na dan skrivnost, da je bila ena od njih kot dvanajstletna deklica spolno zlorabljena; polastil se je je sestrin zaročenec. Zdaj zagotavlja, da ga je ljubila in da je bilo vse v redu, ženske pa ji dopovedujejo, kaj pomeni zloraba otroka in kako bi morala ukrepati. Ena od njih se je zapletla z moškim, zanosila in se odločila za umetno prekinitev nosečnosti. Kasneje se je poročila kar tako in brez ljubezni, zdaj pa si želi, da bi se zakonskih spon čim prej rešila. Tudi sicer ženske večkrat podvomijo o smiselnosti poroke.

Med drugim izrekajo družbeno kritiko. Po svoje so nosilke idej in s svojimi življenjski zgodbami tudi pričevalke o ameriški stvarnosti. Nevesto imajo za bogato belko in republikanko. Ko eni izmed njih predlagajo, da bi se lahko lotila študija prava, jih ta zavrne, češ da ji še to manjka, da bi postala plačana morilka za vladajoči razred. Ženske se zavzemajo za spoštljivost do drugače mislečih in pravico do različnih verovanj. Kaj pa moški? »Zajebali so gospodarstvo, zajebali okolje in kaj nameravajo storiti glede tega? Fukajo deklice!« (str. 93) Moški so v očeh žensk neumni in čudni, vseeno pa neprestano iščejo stike z njimi in jih skušajo zapeljati. Bojijo se razočaranja in tega, da moški ob pogledu nanje vidi samo svoj jaz.

Vse protagonistke so oblečene v enake obleke. To, kar imajo na sebi, naj bi simboliziralo nekaj, kar jim je vsiljeno. Veliko jim je do tega, da bi bile neodvisne in svobodne, toda na njihovi življenjski poti se je zgodilo marsikaj nepredvidenega, kar jih je pahnilo v različna neugodna razpoloženja. Ne marajo tega, da bi se kdo vtikal vanje in jim skušal ukazovati. Na koncu se pojavi še mlad moški. Morda pa vendarle ostaja upanje, da je ljubezen tista, ki ima svojo vrednost in pomen. Ne glede na to, kaj vse se je ženskam primerilo, je bilo med njimi vendarle slutiti tudi nekaj, čemur bi lahko rekli prijateljstvo, zaupanje in dobronamernost.

Vsebinsko zgovorne in literarno kakovostne so didaskalije. Avtor je natančen in na koncu ponudi obsežen in podroben spisek, katere rekvizite bi bilo treba uporabiti pri uprizoritvi. Duševnost dramskih likov je umetniško prepričljivo začutila likovna ustvarjalka in pisateljica Vlasta Črčinovič Krofič in jih prikazala v nekoliko zabrisani podobi, s črnimi glavami in negotovih korakov. Za odličen prevod je poskrbel Oljan Repič. Samo upamo lahko, da bo komedija v dveh dejanjih Pet žensk v enakih oblekah zablestela tudi na odrskih deskah. Natisnjenih dramskih besedil v slovenskem založništvu ni ravno veliko, zato pa je objava te nove knjige Kulturnega centra Maribor toliko bolj dragocena in dobrodošla.

Marija Švajncer