Lost Highway, 2025

Piše: Matej Krajnc

Country Ringo? Sliši se že tako, a Ringo ni bil nikoli zares žanrski, njegova solistična glasba je bila vselej pop s primesmi, ki so bile bodisi težjega bodisi lažjega značja. Njegovi albumi v sedemdesetih so bili dobri in antologijski, kar zadeva inštrumentalistiko pa itak vemo, da mu vsak bobnar po 1964 nekaj dolguje, ne nujno samo rockovski. Beatli so hoteli Ringa zato, ker je bil dober. Pika. Nato je postal glasnik dobre volje, miru in ljubezni, čeprav njegova biografija izpričuje marsikake tozadevne osebne deviacije. Zadnjih 30 let ni noben njegov album bil ravno … antologijski, če smo že zgoraj zapisali to besedo, jih je pa dokaj redno izdajal in jih polnil z bolj ali manj klišejastimi pesmimi, na odru pa je vrhunec večera bila vselej dvojica With A Little Help From My Friends in Octopus’ Garden … pardon, trojica, ker je tu še Don’t Pass Me By. No ja, pa seveda Boys, I Wanna Be Your Man, Honey Don’t in Act Naturally, zadeve torej, ki jih je pel pri matičnni zasedbi. Ves čas po razpadu matične grupe je bil vezni člen med preostalimi člani, a tisto, kar je bilo videti kot njihovo pokroviteljstvo do “ubogega Ringa”, je bil v resnici rešpekt. Hud rešpekt do tipa, ki je v bend prišel zadnji, je pa že v Hamburgu raztural kot malokdo. In Beatli so bili sprva precej brezkompromisen barski bend, ok, z izleti v standarde, ki niso nič škodili, nasprotno, popestrili so repertoar in izkazovali njihovo glasbeno širino. Ringo je bil od vseh najbolj mahnjen na country glasbo, točneje na bakersfieldski zvok, ki je v šestdesetih ostril precej zmehčano ravnino tistega, kar je prihajalo iz Nashvilla. Buck Owens, Merle Haggard … to je bilo tisto, na kar so sredi šestdesetih (poleg Motowna in bluesa) tripali Beatli, pa tudi Stonesi. In Ringo se na novi plošči ni povezal s Kacey Musgraves, Taylor Swift ali katero od teh div, pač pa so tu Molly Tuttle, Billy Strings, Lucius, Larkin Poe, Allison Krauss, tista smetana torej, ki danes velja za alt-country ali bluegrass. Po vrsti ne zares navdihnjenih EPjev, ki jih je Ringo izdajal zadnja leta, je z novo ploščo zadel v pregovorno barvo. Look Up je sicer spet album, poln miru, ljubezni in pozitivizma, vsebinsko se ne razlikuje preveč od standardnih Ringovih tem, a zdaj je narejen bolje. V igro je prišel T Bone Burnett, ki sicer večkrat vleče preveč producirane niti, a to, kar sta avtorsko in tudi sicer naredila z Ringom, je dobro in pri petinosemdesetih ima fant prav imeniten album, ki po eni strani propagira to, kar bi vsi radi imeli, a se nočemo potruditi: mir, po drugi strani pa svoj običajni V za mir zapakira v aranžmaje, ki niso ne preveč sterilni ne preveč alter; za avtentičnost poskrbijo gostje. Taki, ki imajo sami več obrazov, a nobenega preosladnega, o čemer govorijo tudi njihove diskografije. In pesmi T Bona Burnetta so pisane Ringu na kožo. Že programski pozitivizem naslovne pesmi, pa Breathless, Rosetta, Come Back in zaključna avtorska Thankful, ki ploščo spremeni v skoraj nekako konceptualno … Morda bi morali samo čisto malce premislit o naslovnici: Ringo s tistim kavbojskim klobukom se sicer drži dostojanstveno in celo nekolikanj pensivno, po drugi plati pa mu klobuk odvzema težo. Lahko bi ga recimo držal v roki, kot je to pred leti storil Lyle Lovett za eno svojih naslovnic. A monokromatska barvna struktura likovne podobe plošče je dobra in pripomore k celotni izkušnji. In Ringov glas je v pesmih zadobil nekatere nianse, ki jih v njegovih pesmih že dolgo nismo slišali ali pa sploh še ne … Nianse zavedanja časa, minevanja, ki pa so hkrati nianse upanja in determiniranosti iti naprej, dokler bo šlo.

Ker mi že dolgo ni bilo do Ringove muzike, sem bil zdaj prijetno presenečen. V videu za Look Up se še vedno miglje kot ponavadi, vendar je tokrat drugače. Kako, boste morda ugotovili ob poslušanju plošče. Vsekakor se jo splača zavrteti večkrat zaporedoma in je ne odložiti za vselej. In sprašujem se, kaj bi bilo, če bi leta 1964 tako zavzeto pel Matchbox in Honey Don’t. In v pesmi Come Back je skoraj tako, kot bi se mu pridružila Roy in Dale … ali pa kar kompletni Sons Of The Pioneers.