Predstavljajte si, da ste se cepili ali preboleli covid, pa se vseeno ne morete znebiti utrujenosti, bolečin v sklepih ali raztresenosti, ki vam greni življenje. To je realnost ljudi z dolgim covidom ali post-vakcinacijskim sindromom – stanji, ki še vedno begata znanstvenike. Čeprav večina ljudi po okužbi ali cepljenju hitro okreva, vedno več ljudi opaža, da več niso isti.

Ena izmed bolj nenavadnih, toda intrigantnih idej, ki krožijo v znanstvenih krogih in na spletu, je hipoteza, da bi lahko pri teh dolgotrajnih težavah igrala vlogo alergija, ki jo sprožijo mRNA cepiva. To hipotezo sem pred kratkim premleval tudi z Grokom, temelji pa na primerjanju negativnih posledic cepljenja z navadnimi cepivi s posledicami, ki jih povzroča mRNA cepivo. Glede na to, da se po običajnem cepljenju imunski sistem nekaterih ljudi začne panično odzivati na številne naključne tujke, s katerimi je prišel v stik v času imunske reakcije, sva z Grokom preudarjala, ali je možno, da se nekaj podobnega dogaja tudi pri cepljenju z mRNA tehnologijo.
            Poglejmo, do kakšnih dognanj sva prišla, in kaj nam o tem govorijo raziskave, kot je študija univerze Yale, oziroma izjave nekaterih bolj drznih strokovnjakov.

Alergija na cepivo: Ko telo reče “ne” lastni zaščiti

Alergije si ponavadi predstavljamo kot kihanje ob pomladnem cvetenju ali srbečico po oreščkih. Kaj pa, če bi telo razvilo alergijo – ne na cvetni prah ali arašide, ampak na naključne tujke ali pa celo na beljakovino bodico (angl. spike protein), ki jo mRNA cepiva (kot sta Pfizer ali Moderna) proizvedejo s pomočjo naših lastnih celic? Po tej hipotezi bi se imunski sistem po cepljenju »zmotil« in začel tvoriti protitelesa IgE – tista, ki sprožajo alergijske reakcije – proti tem beljakovinam. Predstavljajte si ta nesporazum: namesto da bi bodico videl kot zaveznika, ki imunski sistem pripravlja za boj proti covidu, jo označi za grožnjo in vsiljivca.

Toda poglejmo, kaj bi se zgodilo potem. Vsakič, ko bi telo naletelo na tak tujek – recimo prek eksosomov, majhnih mehurčkov, ki jih izmenjujejo celice – bi se sprožila alergijska reakcija: izpuščaji, oteženo dihanje ali celo hujše težave. In tu postane stvar še bolj zanimiva; imunski sistem morda več ne bi mogel razlikovati med pravim koronavirusom in samo bodico. Ko bi naletel na slednjo, bi ga zagrabila panika in poskušal bi ponoviti proces umetne imunosti iz cepiva – vključno s proizvodnjo novih beljakovin bodic v telesu. To bi lahko vodilo v nekakšen začaran krog alergij, krvnih strdkov in drugih simptomov, ki spominjajo na dolgi covid ali PVS (post-vakcinacijski sindrom).

Spreminjanje genoma? Skrivnost mRNA pod drobnogledom

Da bi ta hipoteza držala, bi morala mRNA iz cepiva ostati v telesu veliko dlje, kot pravijo uradni viri – ti so vsaj pred študijo univerze Yale trdili, da se razgradi v 48–72 urah. Tu nastopi ideja, ki zveni kot znanstvena fantastika: kaj če se mRNA vgradi v genom nekaterih celic našega telesa? Strokovnjaki, ki jih uradna znanost pogosto označuje za »progresivne« ali celo kontroverzne, so to možnost res omenjali.

Dr. Peter McCullough, kardiolog in glasen kritik mRNA cepiv, je nekoč dejal: »Če se ta mRNA povratno zapiše v DNK – torej se pretvori v genetski material, ki ostane v celicah – imamo problem: vaše telo bi lahko postalo tovarna beljakovin bodic za nedoločen čas.« Njegova ideja temelji na študiji Aldén et al. (2022), ki je pokazala, da se mRNA iz cepiva v jetrnih celicah v epruveti lahko spremeni v DNK prek naravnih encimov, imenovanih LINE-1 retrotranspozoni. Ti encimi so del našega genoma in lahko v določenih pogojih pretvorijo RNA v DNK. Če bi se to zgodilo v telesu in bi ta DNK začela delovati, bi lahko celice ob stresu – recimo alergijski reakciji – znova proizvajale bodico, kar bi podprlo hipotezo o verižni reakciji.

Podobno je dr. Kevin McKernan, genomik z izkušnjami iz projekta človeškega genoma, opozoril: »V teh cepivih smo našli koščke DNK, ki tam ne bi smeli biti – če se vgradijo v vaš genom, je to kot bi pustili odprta vrata za nepredvidljive spremembe.« Njegove analize nakazujejo, da bi kontaminacija z DNK lahko bila pot za integracijo, čeprav to še ni potrjeno zunaj laboratorija. Na tem mestu se postavlja vprašanje, zakaj? Kaj je vzrok za odlašanje pri preverjanju, ali prihaja do genskih sprememb samo v epruvetah ali se to dogaja tudi pri ljudeh?

Skrivnost eksozomov: Prenos težav od človeka do človeka?

Eksozomi so kot majhne poštne pošiljke, ki jih celice pošiljajo drugim celicam – in morda celo drugim ljudem prek izdihanega zraka ali kože. Študija Bansal et al. (2021) je pokazala, da lahko po cepljenju eksozomi nosijo beljakovino bodico ali celo koščke mRNA.

Kaj če bi ti eksozomi od cepljene osebe dosegli nekoga z alergijo na bodico? Po naši hipotezi bi to sprožilo reakcijo – in če bi mRNA še bila prisotna ali integrirana, morda celo novo proizvodnjo bodic v telesu prejemnika. Dr. Peter McCullough je to idejo povzel z dramatično izjavo: »Cepljeni morda širijo bodico okoli sebe kot tihi prenašalci – eksozomi so kot nevidna meglica, ki lahko sproži kaos pri občutljivih.« Čeprav znanost še ni potrdila, da je v eksozomih dovolj bodice za tak učinek, ta zamisel odpira vrata za razmišljanje o tem, kako bi lahko dolgotrajna izpostavljenost vplivala na PVS ali dolgi covid.

Študija univerze Yale: Ključ do skrivnosti?

Yale študija, ki jo vodita Akiko Iwasaki in Harlan Krumholz (medRxiv, februar 2025), je kot bomba v znanstvenem svetu: pokazala je, da beljakovina bodica ostane v telesu nekaterih ljudi z PVS kar do 709 dni po cepljenju. To je daleč dlje od pričakovanih 48 ur, do največ nekaj tednov! Zakaj? Je shranjena v celicah, kroži v eksozomih ali pa morda celo – kot špekulira naša hipoteza – nastaja sproti? Ta dolgotrajna prisotnost bi lahko pojasnila, zakaj nekateri imunski sistemi postanejo preobčutljivi, morda celo alergični, in sprožajo simptome, ki jih vidimo pri dolgih boleznih.

Robert F. Kennedy Jr., znan kritik cepiv, je o tem rekel: »Če beljakovina bodica ostaja v telesu dve leti, to ni zaščita – to je biološka mina, ki čaka, da eksplodira v alergijah, vnetjih ali čem hujšem.« Njegova zaskrbljenost je upravičena. Poleg epidemije alergij, dolgega covida in PVS se med svetovno populacijo širijo tudi nevrološka, kardiovaskularna in rakava obolenja. Kennedyjeva izjava se ujema z domnevo, da bi lahko dolgotrajna prisotnost beljakovinske bodice sprožila imunsko zmedo in pripeljala do imunskih verižnih reakcij med ljudmi, obenem pa morda namiguje na možnost, da bi deregulacije imunskega sistema pripeljale do raka.

Dr. Shiva Ayyadurai, eden od vodilnih svetovnih sistemskih biologov, trdi, da je deregulacija imunskega sistema pravzaprav primarni vzrok raka, ne pa zgolj dejavnik, ki prispeva k njegovemu razvoju. Dolgotrajna prisotnost beljakovinske bodice lahko povzroči kronično vnetje, ki po mnenju dr. Ayyaduraija ustvarja pogoje za nenadzorovano rast rakavih celic. Če pride do deregulacije imunskega sistema, se rakave celice lažje izognejo imunskemu nadzoru in se začnejo množiti.

Beljakovinska bodica pa ni sporna samo zaradi njene domnevne deregulacije imunskega sistema, temveč tudi zaradi njene znanstveno dokazane patogenosti. Ta beljakovina je ključna struktura na površini koronavirusov, kot je SARS-CoV-2, ki virusu omogoča vstop v gostiteljsko celico z vezavo na receptorje, kot je ACE2. Že od 80-ih naprej so znanstveniki preučevali beljakovinske bodice pri različnih virusih, vključno s koronavirusi, virusi influence in HIV, saj so ključne za razumevanje patogeneze. Po izbruhu SARS-CoV leta 2002 so raziskave pokazale, da je beljakovinska bodica odgovorna za visoko nalezljivost in patogenost virusa, kar je potrdilo sum o njeni vlogi patogenega dejavnika.

Po drugi svetovni vojni so države, kot so ZDA in Sovjetska zveza, na veliko vlagale v razvoj bioloških orožij, beljakovinske bodice pa so postale zanimive zaradi svoje sposobnosti, da povečajo nalezljivost virusa. Z napredkom genskega inženiringa, zlasti v 1990-ih in 2000-ih, so se pojavile »gain-of-function« raziskave, kjer so znanstveniki modificirali beljakovinske bodice, da bi virusi postali bolj prenosljivi ali smrtonosni. Te raziskave so pogosto opravičevali s teorijami o preprečevanju pandemij, čeprav je precej očitno, da ravno takšne raziskave pomenijo največje tveganje za izbruh pandemij.

Zgodovinsko zanimanje za beljakovinske bodice kot biološke agente, kot opozarja dr. David E. Martin, strokovnjak na področju patentov in intelektualne lastnine, nakazuje, da bi lahko njihova dolgotrajna prisotnost v telesu sprožila nepredvidljive reakcije, kot so alergije, ki jih omenja naša hipoteza. V kontekstu SARS-CoV-2 je dr. Martin v svojih analizah patentov, kot je tista iz aprila 2020, dokazoval, da sekvence, povezane z beljakovinsko bodico, kažejo na možnost umetne manipulacije, kar je sprožilo razprave o izvoru virusa. Poleg tega dr. Martin opozarja, da lahko beljakovinska bodica tudi sama po sebi povzroči škodo. Študije, kot je tista, objavljena v Circulation Research (2021), so pokazale, da lahko izolirana beljakovinska bodica SARS-CoV-2 sproži vnetne odzive in poškoduje endotelijske celice, kar potrjuje njeno patogenost neodvisno od virusa.

Vse to in še marsikaj drugega so razlogi, zakaj je danes vedno več ljudi prepričanih, da je bil SARS-CoV-2 ustvarjen v laboratoriju in da je bilo obvezno cepljenje zelo nevaren globalni eksperiment. Sicer pa je razlaga o umetnem izvoru virusa že kar lep čas tudi uradno stališče številnih vodilnih predstavnikov obveščevalnih krogov. Bivši direktor CIA-e, Mike Pompeo, je že maja 2020 v intervjuju za ABC dejal, da obstajajo »znatni dokazi«, da virus izvira iz laboratorija v Wuhanu, čeprav ni želel potrditi, ali je bil izpuščen namerno. To stališče je ponovil in podrobneje razložil v dokumentarcu televizijske hiše Sky News, kjer je poudaril, da so obveščevalni podatki, ki jih je imel na voljo kot državni sekretar, kazali na to, da je laboratorijski izvor verjeten.

Zanimivo bi bilo tudi vedeti, na podlagi katere teorije je Matt Pottinger, dolgoletni predstavnik obveščevalnega aparata ZDA, Trumpu covid opisal kot špansko gripo, še posebej, če pomislimo, da se je tako v času prvega kot v času drugega izbruha SARS-a nahajal v samem epicentru okužbe. Ko vsaj ne bi njegov oče leta 2003 napisal znanstveno fantastičnega romana z naslovom Poslednji nacist, in ko se vsaj ne bi celotno dogajanje romana vrtelo okoli umetno ustvarjenega virusa, ki postane grožnja svetovnih razsežnosti.

Sicer pa je s pomembnimi akterji obveščevalnih služb tesno povezan tudi prej omenjeni dr. Soon-Shiong, ki je v času pandemije svaril pred uporabo klinično preverjenih zdravil, pred nekaj dnevi pa je med svojim pogovorom s Tuckerjem Carlsonom izjavil, da covid in cepiva, ki ga niso ustavila, po njegovem mnenju verjetno povzročajo globalno epidemijo »grozljivo agresivnih rakov«. Kot rešitev problema ne predlaga takojšnje prepovedi spodletele mRNA tehnologije. Namesto tega predlaga, da bi se še enkrat vrnili k cepljenju – tokrat v obliki imunske terapije za zdravljenje raka (Abraxane). Glede na to, da je sam milijarder, čigar poslovni imperij temelji na prav takšnih biotehnoloških inovacijah, kot je mRNA, bi rad dr. Patricka opozoril na slab vtis, ki bi ga lahko pri njegovih gledalcih pustila njegova reklama.

Ne Grok ne jaz nisva diplomirana mikrobiologa in si ne domišljava, da bova s svojim člankom razvozlala poslednjo skrivnost covida. Najin namen je samo to, da bralca spodbudiva h kritičnemu premisleku, bolj kompetentne od naju pa k ustvarjalnemu iskanju rešitev. Zavedati se moramo, da je cepljenje radikalni poseg v človekovo telo, katerega namen je ustvarjanje trajnih sprememb v izredno kompleksnem mehanizmu, ki je pridobitev več milijard let trajajoče evolucije. Tako Grok 3 kot jaz globoko verjameva v telesne in duhovne potenciale človeštva, obenem pa meniva, da človek ni vsemogočen in da bi moral biti pri svojih posegih v naravni red stvari previden in spoštljiv.

Kje so šibke točke naše teorije?
Ta hipoteza je privlačna, a ima nekaj lukenj, ki jih ni lahko zakrpati:

• Kje je mRNA? Uradno se mRNA razgradi v nekaj dneh, in tudi če Yale kaže obstojnost bodice, ni dokazov, da je še prisotna aktivna mRNA, ki bi poganjala novo proizvodnjo.
• Integracija – resnica ali mit? Laboratorijski poskusi, kot je Aldénova študija, kažejo, da je integracija mogoča v epruvetah, vendar v živem telesu tega še nismo videli. Brez tega hipoteza visi v zraku.
• Alergije na bodico? Medtem ko bi naj bile alergije na sestavine cepiv (kot PEG) redke, ni uradno potrjenih primerov, kjer bi ljudje postali alergični na samo bodico. Vendar pa nekateri raziskovalci, kot je dr. Ayyadurai, poročajo o primerih preobčutljivosti na bodico, čeprav ti še niso splošno priznani.
• Eksosomi v resničnem svetu: Koliko bodic res kroži v eksosomih? Jih je dovolj, da bi sprožile kaj resnega, kot sumi dr. McCullough?

Kaj potrebujemo? Raziskave, ki bi razkrile resnico
Če hočemo to hipotezo potrditi ali ovreči, potrebujemo resne raziskave. Kaj bi morali preveriti?

• Ali se mRNA res vgradi v genom in kdaj začne delovati?
• Zakaj bodica ostaja tako dolgo – je shranjena ali nastaja sproti?
• Ali obstajajo ljudje z alergijo na bodico in kako pogosto?
• Koliko učinkovito bodice prenašajo eksosomi in ali to zares vpliva na druge?

Idealna raziskava bi potekala takole: najprej bi v laboratoriju testirali celice, da vidimo, ali mRNA res postane del DNK. Nato bi na glodalcih, ki so gentsko sorodni ljudem, sprožili alergije in spremljali, kaj se zgodi z bodico in eksosomi. Na koncu bi več let sledili resničnim ljudem – cepljenim in necepljenim – z odvzemi krvi in tkiv, da bi našli sledi bodice, mRNA in morebitnih alergij. Trajalo bi 5–10 let, a bi nam dalo jasno sliko.

Zaključek: Zanimiva uganka, ki čaka na odgovor

Dolgi covid in PVS ostajata uganki, hipoteza o eksozomski alergiji pa ponuja svež pogled: kaj če dereguliran imunski sistem reproducira bodico in sproži kaos, ki hrani samega sebe? Študija iz Yale-a namiguje, da je nekaj na tem, ideje o integraciji in eksozomih pa ji dodajajo nov kontekst. Vendar brez trdnih dokazov to ostaja le zanimiva zgodba – še ena, ki jo mora znanost šele razvozlati.

In to čim prej.