Se lahko na kratko predstavite?

Diplomat in novinar v pokoju. V obeh poklicih sem doživel vrh kot glavni in odgovorni urednik Večera v njegovem najuspešnejšem obdobju v 90-tih letih pr.st. ter kot slovenski veleposlanik v Severni Makedoniji. Sem ponosen na svojo kariero in dejstvo, da sem si za svoje delo prislužil pohvale tako v diplomaciji kot v novinarstvu.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
Verjamem v umetnost, za katero stojijo refleksija, inovativnost in obrtniška odličnost, ki nas prevzame z lepoto izraza in s sporočilnostjo, ob kateri mi ni treba preveč ugibati, “kaj je hotel pesnik povedati”.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Odgovor prepuščam tistim, ki pišejo leposlovje, sam – za zdaj – nisem med njimi.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Tudi ta odgovor prepuščam literatom.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

V ljudeh prebuditi željo, da so boljši do drug drugega, krepiti njihov čut za lepo, jih odvačati od črnih misli, jim pomagati razumeti svet. Vse to velja tudi za umetnost nasploh in morda še prav posebej za leposlovno umetnost, ki ima dodatno poslanstvo varuha odličnosti slovenskega jezika.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Žal je to mnenje velikokrat pogojeno z nazorskimi pogledi bralcev, o čemer najbolje govori primer najbolj mednarodno uveljavljenega živečega slovenskega pisatelja Draga Jančarja, ki mu del javnosti odreka literarno veličino zgolj zato, ker ga ima za “desnega”. Simptomatično je, da ga bo najbrž za Nobelovo nagrado za literaturo prej predlagala kakšna tuja ustanova kot pa slovensko društvo pisateljev.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Čas, ko so se pisatelji konec 80-tih postavili na čelo gibanja za nacionalno emanipacijo Slovencev in uživali visok ugled v javnosti, so mimo. Delno so za to krivi tudi sami z notranjimi razprtijami v društvu pisateljev, predvsem pa je kultura izgubila vlogo vezivnega tkiva med politično razdeljenim slovenstvom, še več, pretežni del kulturne elite se je tudi same vpregle v voz, ki pelje v politične delitve. Zato nespornih kulturnih in literarnih avtoritet kljub nekaterim nesporno kakovostnim avtorjem danes v Sloveniji praktično nimamo.

Milan Predan

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Predvsem v tem, da tudi znotraj umetniške svobode spoštuje dejstva in dostojanstvo vsakega človeka, zavedajoč se, da je lahko kuriti nizke strasti, veliko težje pa jih je pogasiti.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Osebna izkušnja, ki jo je mogoče navezati na dogajanje v bližnji preteklosti in jo povezati s sedanjosti, je poglavitni vir “navdiha”, če je tako mogoče poimenovati spodbudo, da se lotim pisanja bodisi kot novinar ali kot publicist. Ko sedem za računalnik, praviloma kar hitro nastane prva verzija teksta.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Že iz novinarskih časov mi je samoumevno, da imajo pri oblikovanju končnega teksta uredniki in recenzenti svojo vlogo.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Že iz novinarskih časov mi je samoumevno, da imajo pri oblikovanju končnega teksta uredniki in recenzenti svojo vlogo.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Odkar sem v pokoju, je pisanje dobrodošla krepitev umske kondicije in prijeten izkoristek časa, ki ga imam končno na voljo več kot kdajkoli prej.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Ker sem se doslej ukvarjal zgolj s publicistiko, ne z literaturo, je priprava na pisanje – zbiranje podatkov in iskanje dodatnih virov po knjižnicah in spletu – praviloma trajalo vsaj tako dolgo kot pisanje samo. Prvo verzijo napišem dokaj hitro, kar je zasluga novinarskih izkušenj, vendar potem tekst prespim in ga počasi pilim, dopolnjujem, spreminjam. Končno verzijo potem dam v pregled še komu, ki mu zaupam, saj želim še zunanje mnenje, ali je besedilo vredno objave. Šele potem ga ponudim potencialnemu založniku.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Če nimaš ideje, o čem bi rad pisal in kaj bi rad povedal, ti tudi obrtniško znanje ne bo pomagalo ustvariti dobrega teksta. In obratno: če ne obvladaš tehnologije pisanja, bo tudi najboljša ideja razvodenela. Potrebuješ torej oboje v razmerju približno pol pol.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Ne težim k poetiki, temveč k strnjenemu pripovednemu slogu, ki naj bi potencialnega bralca odvrnil od tega, da bi že po 20 straneh knjigo odložil, kar počnem sam, če me ta ne pritegne.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Ker se nimam za literata, temveč v najboljšem primeru za publicista, predvsem pa za novinarja, o tej razliki ne morem razglabljati. Vseeno bi pisanje poezije primerjal z abstraktnim slikarstvom, saj je v obeh primerih lažje prikriti pomanjkanje ustvarjalnega naboja in se skriti za sporočili, ki naj jih drugi ne bi razumeli. V prozi, dramatiki in publicistiki je to veliko težje.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Vprašanje je zgolj hipotetično: s svojim pisanjem ne bom niti slaven in še manj bogat. Če bi že imel možnost izbire, bi mi vsekakor godilo biti slaven in ob tem imeti od slave tudi kakšno materialno korist.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Danes v Sloveniji že skoraj več ljudi piše knjige kot jih bere, kar še zlasti velja za poezijo. Knjiga, tako kot film, mora s svojo pripovedno vrednostjo nagovoriti občinstvo, torej mora biti tudi prodajni artikel, saj sicer umetnost, ki se nikogar ne dotakne, izgubi smisel.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Po eni strani zadovoljstvo, po drugi pa tudi tesnobo, kako bo tekst sprejelo bralstvo. Lepo je imeti doma na knjižni polici svoje delo, a še lepše je, če veš, da je to delo nekaj pomenilo tudi drugim, ne samo tebi.

Opišite bralca.

Sem med tistimi, ki odložim knjigo, če me na prvih 20 straneh ne pritegne. Mi je škoda časa, raje vzamem v roke drugo, ki jo bom z veseljem prebral do konca. Sem med bralci, ki v knjigah predvsem iščem zgodbo, dramaturške zasuke, nepričakovane epiloge, nova spoznanja. Za koga drugega sta že lepota jezika in slogovna eleganca razlog, da knjigo prebere do konca. Zato ne vidim nekakšne univerzalne podobe bralca, saj je vsakdo svet zase in zato lahko vsaka knjiga – na srečo avtorja in založnika – najde nekogar oči.