Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2025

Večkrat, ko doma potožim kaj o denarju, me plišasti osliček Rep, sicer moj zaupnik, čudno pogleda in reče: plišaste živali teh težav nimamo. Ko ga vprašam, kako to, pove, da so plišaste živali in druga neživa bitja za svoje delo pošteno plačane v denarju, ki nam živim bitjem (beri: ljudem) ne pomaga kaj dosti. “Sicer bi ti posodil,” doda Rep, a sem kar vesel, da nisem dolžnik svoje kosmate živalice. Pri živalih gre vse nekako drugače, a ko se potopimo med strani zgodbe o kravi Rički, postane jasno, da so težave živali zelo podobne našim. Kako pa jih rešujejo? Načeloma najbrž tako kot mi. Piškavo. V zgodbah, alegorično, pa se vse nekako izide. Rep sicer ponavadi reče: “Takih pizdarij, kot ti, živali sploh nimamo!” To je citat, zato prosim, naj se mi oprosti bolj vsakdanjo besedo iz spodnjega doma jezika.

Ko odprem pričujočo knjigo, mi najprej butne v spomin stara pesem. Izvedba na povezavi je iz sedemdesetih, izvirnik pa je starejši in mednarodno bolj znan. Nato pa se, ko berem, vedno bolj nasmiham. Marija Švajncer, vešča upovedovalka vsakdana, tako njegovih poetičnih kot manj poetičnih življenjskih peripetij, je napisala, ugotavljam, res prisrčno zgodbo, h kateri se bom še vračal. Krava Rička pripoveduje v prvi osebi in že koj se vidi, da ni navadna krava, kar tudi ponosno pove. Tudi kmetija, na kateri živi, ni navadna kmetija. Kmetija je Jožetova, kar samo po sebi ne pove dosti, precej več pa, ko izvemo, da je Jože pristaš kapljice. Je to nenavadno? Samo po sebi ne, to je nekakšen slovenski šport, ne vpliva pa nujno dobro na siceršnje življenje na kmetiji. In tu so nenavadni zlasti živalski rezidenti in rezidentke, ki imajo vsaka svojo reč med sabo, kot bi dejal Levstik. Še naša protagonistka ni brez muk (nalašč napisano), saj bik, za katerim hrepeni, ni ravno dovzeten. Svoje pridodajo kmetijski stroji, ki imajo prav tako svoje reči med sabo. In potem se najde Korenček, Alojzija imenovana, ki je borka za pravice živali, tu je neugodna nevihta, ki šiba strele sem ter tja … Jože pa bi naposled tudi moral spoznati, da na svetu ne obstaja zgolj kozarec in da se na njegovi farmi dogaja veliko bolj zanimivih stvari kot na dnu litra.

Življenje je lepo, zlasti na kmetiji, pravijo. Tudi o tem govori stara pesem. In krava Rička ni nekakšna polpismena žival. Mariji Švajncer je uspelo napisati napeto zgodbico o dandanašnjiku, ki je kot nekakšen psihedelični vrtiljak, pa najsi bo na kmetiji ali v mestu, na kozolcu, v hlevu ali v hiši. “Jože, vztrajaj!” Vztrajajmo tudi mi. Še posebej, ker kosilnik Teodor v tejle zgodbi ni v akciji!