Med Trstom, Dunajem, Pekingom in še kje …

Marko Ozbič za klavirjem

Piše: Franc Križnar

V Trstu rojeni (1970) slovenski dirigent, skladatelj in pianist Marko Ozbič doživlja po tistem, ko sem ga predstavil v tržaški reviji Mladika (L. 64/2020, št. 7-8, str. 60-61) nove vzpone. V svojem 56. letu so za njim pomembni uspehi, zlasti v tujini, četudi v domačem Trstu in naši Ljubljani ni neznano umetniško in še posebej glasbeno ime. Največ še vedno na dirigentskem področju niza svoje uspehe in jih barva z vedno večjimi izzivi. Tako je od začetnih uspehov pri znamenitih Dunajskih pojočih dečkih, s katerimi je izvedel več kot 600 koncertov po svetu, (za)pustil svoje sledi v Strasbourgu (Opera du Rhin/Renska opera), na innsbruškem festivalu zgodnje glasbe (skupaj npr. z Renejem Jacobsom, Konradom Junghänelom idr.), kot vokalni pedagog pri ansamblu Les Arts Florissants z Williamom Christiejem, ustanovil je komorni orkester Ensemble Salieri – Wien in prav z njim dosegel svoje prve in že odmevne uspehe kot dirigent. Ti so sledili prav na Dunaju, saj je kot namestnik zborovodje, korepetitor in umetniški vodja operne šole nadaljeval z uspehi v Dunajski državni operi. Tam je ostal do l. 2005. V nadaljnjih letih (2005-2009) je sledilo Ozbičevo delo in intenzivno sodelovanje s Teatrom di San Carlo v Neaplju. Tu je mdr. dirigiral italijanski premieri Musen Siziliens/Sicilijanske muze –Koncertu za mešani zbor, dva klavirja, pihala in timpane nemškega skladatelja Hansa Wernerja Henzeja. L. 2009 je na dirigentskem tekmovanju »Victor de Sabata« v tržaškem gledališču Teatro Verdi osvojil drugo nagrado (prva ni bila podeljena) in prejel zanjo posebno priznanje. Potem je bil Ozbič do l. 2022 zborovodja in gostujoči dirigent v Finski nacionalni operi v Helsinkih. Redno sodeluje na festivalih in v opernih hišah. Doslej je dirigiral orkestrom v Neaplju, Trstu, Ljubljani, Helsinkih in Pekingu. Predaval pa je še v Gradcu, Helsinkih, Potenzi, Salernu, Trentu in Pekingu, mojstrske tečaje pa je vodil še v Veliki Britaniji, Italiji, Franciji, Avstriji, Sloveniji in na Finskem. Kot vokalni pedagog je sodeloval s številnimi mednarodno afirmiranimi pevci, na koncertih pa nastopa tudi kot pianist in čembalist. Redno tudi snema in izdaja plošče (npr. Italijanske romance z italijanskim baritonistom Paulom Arminom Edelmannom pri založbi Oehms Classics). Marko Ozbič je ustanovni član londonskega neprofitnega združenja Il corpo cantate – The Singing Body pod pokroviteljstvom Paula Esswooda, prek katerega vodi mojstrske tečaje. Njegovo ustvarjalno delo sega na področje kompozicije in prirejanja. Posebno velja omeniti tovrstno sodelovanje z ansamblom Wiener Kammersymphonie.

Nazadnje in kar je novo ter najbolj odmevno, je sodelovanje s Kitajsko državno operno hišo v Pekingu. Lani (20. 9. do 10. 10. 2025) je Ozbič tam nastopil kot dirigent zbora, solistov in otroškega zbora.

V dirigentskem elementu

Sprašuje F. Križnar, odgovarja M. Ozbič:

1. Kje zdaj (stalno) živite in delujete, glede na izkazana področja (mednarodnega) delovanja?

Po dolgoletnem delovanju v Finski nacionalni operi sem se leta 2022 znova vrnil na »svoj domači« Dunaj, ki je trenutno moja glavna postojanka. Od tu vzpostavljam in negujem stike z mednarodnimi institucijami; prvi konkretni sad tega je sodelovanje s Kitajsko državno opero. Seveda pa ostajam dejaven tudi v lokalnem dunajskem okolju. Po letih covida opažam, da se je glasbena scena – in družba nasploh – premaknila v bolj virtualno smer; pristni intelektualni stiki so redkejši, vse je hitrejše, bolj fragmentirano. Zato umetnik včasih občuti skoraj fizično ohromljenje: kot tiho krčenje prostora, v katerem lahko sploh nastane resnična ustvarjalna energija. Stiki v živo so za umetnika nekaj bistvenega: tam se rojeva zaupanje, navdih – tista živa izmenjava, ki je ne nadomesti noben zaslon.

2. Po zgoraj objavljeni bio- in bibliografiji vaših del – krajih in celinah delovanja, se vas smatra za (dirigentskega) maestra? Ali sprejemate to titulo?

Beseda maestro se v italijanščini praviloma uporablja za umetnika z jasno prepoznavno kariero in ugledom – vendar je pri tem koristno razlikovati. Obstaja tudi akademski pomen: kdor zaključi študij druge stopnje, prejme naziv Master of Arts, po slovensko mojster umetnosti. Na Dunajski univerzi za glasbo se uporablja še latinska oblika magister artium – in magister v osnovi pomeni prav mojster.

Da se izraz maestro danes pogosto povezuje predvsem z dirigenti, je stvar konvencije. V opernem gledališču se »maestro« uporablja tudi za režiserje, koreografe ali velike pevce. Zato sam izraza »dirigentski maestro« ne bi posebej poudarjal; v slovenščini mi je bližje preprosto: mojster.

Ta naziv pa me spremlja že od začetka profesionalne poti. Zanimivo je, da ima nemščina za dirigenta še zelo primeren izraz Kapellmeister. Pri Dunajskih pojočih dečkih je bil to moj uradni naziv, in tudi v Dunajski državni operi se spomnim, da so orkestraši starejše generacije gostujoče dirigente pogosto nagovarjali »Herr Kapellmeister,« ne z »Maestro.« Res pa je, da je izraz s časom dobil neko zgodovinsko senco, ker ga povezujemo s cesarstvom ali cerkveno tradicijo (maestro di cappella, cappella musicale).

Če pa vprašate, ali ta naziv sprejemam: naj odgovorim z malo humorja in citiram Figara (3. dejanje): »Gittate pur, ch’io piglio tutto!/Kar vrzite – jaz vse poberem.« Rad sprejmem katerikoli naziv, če je iskren in spoštljiv.

Eden od kitajskih plakatov

3. Koncem lanskega sept. in v začetku okt. (2025) ste spet gostovali na Kitajskem. Kako je prišlo do tega?

Na Kitajskem to ni bilo moje prvo gostovanje. Prvič sem bil povabljen že leta 2018, ko sem v Pekingu v Nacionalnem centru za uprizoritvene umetnosti/National Centre for Performing Arts pripravljal zbor za Wagnerjeve Mojstre pevce nürnberške, v veliki mednarodni produkciji. Režijo je vodil Robert Carsen. Tokrat pa je šlo za povabilo Kitajske državne operne hiše/China National Opera House (CNOH), kar pomeni drugačen okvir in drugačno odgovornost: gre za nacionalno ustanovo, neposredno povezano z ministrstvom za kulturo. Zaradi tega se takšna sodelovanja ne zgodijo “na lepe oči,” temveč morajo skozi jasno določene postopke in preverjanja.

Prvi stik je stekel prek kolega, ki me je povezal s kitajskim sogovornikom v Italiji, ki je v stiku z vodstvom CNOH.

Vzpostavil sem stik s predsednikom vokalnega oddelka, poslal življenjepis in umetniški CV, nato pa so sledila pogajanja in uradni postopki, ki morajo skozi pristojne instance, preden se sodelovanje formalizira. Ko je prišla potrditev, je povabilo dobilo zelo konkretno obliko: tri intenzivne tedne dela z jasno postavljenimi cilji in zaključni gala koncert s prenosom v živo na njihovih spletnih kanalih.

4. Kaj ste v glavnem počeli v tem času tam v glasbenem smislu, na onem koncu sveta, v eni največjih in najbolj razvijajočih se držav sveta?

Uradno vabilo je bilo, da na zborovskem oddelku Kitajske državne operne hiše vodim izpopolnjevalni tečaj, ki je vključeval zbor, soliste ter dva pianista/asistenta. Ob tem so bili v program vključeni tudi tečaji v Kitajski centralni dramski akademiji/Chinese Central Academy of Drama), avdicije ter delo z ansamblom mladih solistov iz „Youth Opera Programme,” katerega cilj je bil zaključni gala večer 7. okt. (2025).

Ob tej priložnosti sem vodil tudi otroški zbor »Novel,« ki redno sodeluje z Opero. Kot zaključek treh intenzivnih tednov in po prestižnem koncertu mi je predsednik predlagal še gostovanje v »bližnjem« Jinanu, kjer sem pripravil delavnico s tamkajšnjim amaterskim zborom »Glas onkraj meja.« Kot vidite – dolgčas mi res ni bilo. Imel sem pa tudi priložnost od blizu spoznati tamkajšnjo realnost in vsakdanjost, kar je zame pomenilo še eno obogatitev.

5. Glede na vse to, je bil verjetno tudi uspeh več kot zadovoljiv?

Če z besedo »uspeh« mislite na prvi odziv sodelavcev, vodstva in občinstva na zamisel bodočega sodelovanja, potem lahko rečem, da je projekt »vžgal.« O njem so poročali tudi tamkajšnji mediji in že to je znak, da je projekt dobil širši odmev.

A osebno mi je pri besedi »uspeh« vedno pomembna perspektiva. Obstaja »javni« uspeh: program je bil zahteven, z različnimi slogi in zasedbami, izvedba je tekla zanesljivo, hkrati pa je šlo za prenos v živo, ki ga je spremljalo približno 200.000 gledalcev in poslušalcev – za kitajske razmere morda ne spektakularno, za naše pa neprimerljivo. V takih okoliščinah je že dosežek umetniškega cilja sam po sebi velik uspeh; če pa ob tem prodreš tudi v srca gledalcev in poslušalcev, potem se zgodi tisto, kar mi pomeni največ.

Obstaja še druga stran uspeha, ki je zame pravzaprav odločilna: ko začutiš, da se je v prostoru zgodilo nekaj več kot korektna produkcija – neka redka oblika zaupanja, notranje odprtosti, skupnega diha. Takrat uspeh ni več le družbeni odsev (aplavz, številke, vtisi), ampak postane nekaj, kar se naseli vate – kot tih dokaz, da je nastalo nekaj enkratnega in neponovljivega.

In še lep “naključni” simbol: koncert je bil 7. oktobra, v programu pa znani zbor iz opere Turandot »Perché tarda la luna/Zakaj luna zamuja).« Ko je občinstvo odhajalo iz dvorane, je nad Pekingom stala polna luna. Ne glede na to, kakšen učinek ima luna na človeka, je kot simbol izjemno močna – in v kitajski kulturi takšna znamenja nikoli niso samo dekoracija (če se spomnimo na Yi Jinga in na to, kako pomembna so znamenja in ujemanja). Datum tudi ni bil izbran povsem naključno: v tistem trenutku imaš občutek, da je tudi nebo dodalo simbolični pečat.

6. Seveda ste z njimi-Kitajci komunicirali v angleščini, saj je kitajščina za nas Evropejce tabu jezik in pisava?

Da, tu imate prav. Jezik je velika ovira, in kitajščina je za nas v praksi skoraj nepremostljivo področje, predvsem zaradi sistema tonov pri izgovarjavi in pisavi. Kitajščina ni zasnovana na abecedi, temveč na piktogramih, kjer pisni znak predstavlja pomen kot tak, ne zgolj fonetični zapis. Zato je za resnično branje potrebna drugačna forma mentis; razdalja do našega načina mišljenja je včasih še večja kot pri semitskih jezikih, kjer nas vsaj pisava še vedno vodi fonetično.

Srečo sem imel, da sem v Jinanu, v parku Daming Lake, v znamenitem paviljonu, razglednem stolpu (Chaoran Tower), videl stelo, kamniti spomenik z zelo starimi znaki, ki predstavljajo proto-pisavo. Po tamkajšnji razlagi naj bi bila stara približno 5.500 let – torej okvirno okoli sredine 4. tisočletja pr. n. št. – in ta izkušnja mi je še enkrat pokazala, kako globoke korenine in zgodovinski spomin ima kitajski narod.

Marko Ozbič ob steli, značilnem kitajskem kamnitem spomeniku

A moram reči, da se danes ta jezikovni prepad v vsakdanjosti z lahkoto premosti: tehnologija je pri osnovnih situacijah res uporabna in aplikacij, ki jih prevajajo v živo, je na pretek.

V profesionalnem delu je komunikacija kar gladko tekla. Pri uradnih zadevah in tudi pri družabnih dogodkih sem imel ob sebi vsestransko razgledanega sodelavca, ki je študiral petje v New Yorku in je tekoče govoril angleško. Z glasbene strani pa sta mi stala ob strani dva izvrstna sodelavca: pianistka Zhenyi, izšolana v Berlinu in Dresdnu, ki odlično govori nemško, ter korepetitor Yinbao, ki je študij zaključil v Ženevi in je odlično obvladal angleščino in francoščino. Vaje so zato potekale s sprotnim prevodom – čeprav ga pogosto skoraj nisem potreboval, ker je glasba, kadar jo vsi res razumemo, univerzalni jezik in ne potrebuje verbalizacije. Svoje ideje sem podajal neposredno: z gesto in s tem, da sem jim fraze sam zapel oziroma pokazal, kako jih želim slišati. To sem ponavljal, dokler ni bilo popolnoma jasno, kaj iščem, in dokler rezultat ni bil pravi. S tega vidika so Kitajci res izjemno vzdržljivi in osredotočeni.

7. Ali lahko v nekaj črtah primerjate tako evropsko kot kitajsko vsakdanjost?

Od zadnjega obiska Pekinga sem opazil veliko spremembo. Najprej to, da je promet skoraj v celoti elektrificiran in da se je zrak občutno izboljšal: nekoč je mesto občasno prekrival smog oziroma prah in pesek, ki ga je veter prinašal iz puščave Gobi. Danes pa je razlika skoraj šokantna. K temu so veliko prispevale tudi obsežne zelene zasaditve in zaščitni pasovi, ki so spremenili podobo mesta in njegove okolice.

Tudi infrastruktura je v marsičem že “pred nami.” Javni promet je učinkovit: podzemna železnica, kljub velikosti mesta in več kot dvajsetim milijonom prebivalcev, deluje natančno in zanesljivo, cene vozovnic pa so presenetljivo nizke. Tudi taksi je pogosto tako poceni, da se posamezniku sploh ne splača imeti lastnega avtomobila. Promet je seveda gost, zlasti ob konicah, a paradoksalno vse teče – navzven deluje kot kaos, v resnici pa sistem nekako “diha;” v tem sem prepoznal nekaj neapeljske logike, kjer sem živel skoraj pet let: navidezni nered, ki ima svoja notranja pravila.

Pri daljših razdaljah je sprememba še bolj očitna: v zadnjih letih so izjemno pospešeno razvili mrežo hitrih železnic, s katero so danes praktično vsa večja mesta med seboj povezana. Organizacija potovanja je podobna letališču, vendar vse poteka presenetljivo gladko in brez zastojev. Plačevanje in administracija sta praktično v celoti digitalizirana: z dvema aplikacijama (WeChat in Alipay) se da urediti skoraj vse, zato sem bil presenečen, ko sem moral na davčni urad: bil je skoraj prazen!

V družbi je močan občutek za javni prostor, za red, za pripadnost skupnosti; ljudje so živahni, neposredni, pogosto pripravljeni pomagati, mesto pa je izjemno čisto. V umetniškem delu se to pokaže kot pragmatičnost: stvari se da hitro spremeniti, izboljšati, urediti – brez odvečnih razprav. Najbolj pa me je presenetilo nekaj zelo osnovnega: njihova velikodušnost in močan občutek dolžnosti.

8. Ali ste imeli priložnost spoznati (slišati, izvajati, …) njihovo, kitajsko (umetno) glasbo?

Da. Imel sem priložnost prisluhniti nekaterim odlomkom iz njihovih oper. Njihov glasbeni jezik je seveda drugačen od našega; pentatonika je pogosto zelo prepoznavna, vendar pa sta orkestracija in način harmoniziranja v marsičem presenetljivo blizu zahodnemu stilu. Tudi vokalno se v določenih zvrsteh čuti vpliv zahodne operne tradicije, čeprav z drugačno melodiko in občutkom za frazo.

Ob tem pa obstaja tudi veliko skladateljev, ki uporabljajo izrazito modernistične ali povsem sodobne jezike. Produkcija je torej zelo raznolika, “za vse okuse,” če poenostavim.

Zelo zanimiv se mi zdi tudi njihov način zlitja: pogosto povezujejo tradicionalne kitajske inštrumente z zahodnim orkestrom in ustvarijo posebno zvočno barvitost, nekakšen nov Klangbild – ne kot folklorni okrasek, temveč kot zavesten estetski izbor.

9. Saj je že njihova ljudska glasba v primerjavi z našo, evropsko, razdeljena na manj kot poltone, na četrte tone, ali ne?

Kitajska tradicionalna glasba ni sistematično četrttonska. Temelji predvsem na pentatonični lestvici; bistvo je v melodiki, barvi in načinu oblikovanja tona, ne pa v mikrointervalih kot strukturnem pravilu. Res pa je, da se v praksi pogosto pojavljajo rahla odstopanja v višini tona, glissandi in okraski, ki dajejo melodiji posebno izraznost, vendar to ni isto kot zavesten mikrotonalni sistem, kakršnega poznamo na primer v sodobni eksperimentalni glasbi. Razlika med evropsko in kitajsko glasbo torej ni toliko v “manjšem od poltona,” temveč v drugačnem pojmovanju melodije, intonacije in funkcije tona.

10. Ali ste se tam, na Kitajskem, ukvarjali s to, kitajsko ali z zahodnoevropsko glasbo?

Ukvarjal sem se izključno z zahodnoevropsko glasbo, čeprav sem predlagal, da bi na koncertu izvedli tudi kakšno kitajsko skladbo. Vodstvo je bilo bolj naklonjeno, da občinstvu predstavi klasični program: operne zbore, vokalno komorno glasbo, ansambelske točke in solistične nastope.

Tudi na Akademiji za dramo so študenti izvajali klasični repertoar od Mozarta do Puccinija.

11. Ta, evropska glasba morda ni tako popularna na Kitajskem kot npr. na Japonskem, ali pač?

Iz moje izkušnje ne bi rekel, da je evropska klasična glasba na Kitajskem manj popularna kot na Japonskem – razlika je morda bolj v tradiciji in v tem, kako dolgo je posamezna država sistematično gradila institucije. V Pekingu sem doživel občinstvo, ki je radovedno in odprto, dvorane pa so lahko izjemno polne, zlasti ob velikih naslovih in velikih projektih.

Obenem je treba upoštevati, da je Kitajska ogromna in kulturno raznolika: govoriti o “Kitajski” kot o eni sami publiki je nesmiselno. V velikih mestih je zanimanje za opero in simfonični repertoar povsem realno, pogosto pa ga spremlja tudi prestižen pomen – zahodni repertoar je del kulturne reprezentacije in del izobražene elite.

In še nekaj: tudi v popularni glasbi se tokovi danes tako mešajo, da praktično ni več jasne meje med “našim” in “njihovim” – razen seveda v jeziku. Estetika, produkcija in vplivi so postali globalni.

Na kitajskem glasbenem odru (2025)

12. Očitno ste uspeli, saj vas že letošnje leto, kmalu po kitajskem novem letu (v letu 2026 je to 17. februarja in bo v znamenju Konja!) čaka ponovno gostovanje na Kitajskem?

Da. Ta prva izkušnja je bila ključna – zame in zanje. V nekem smislu je bila tudi test: preverjanje, kako delujemo skupaj, kako se ujemajo način dela, pričakovanja in rezultati. Glede na lep uspeh in zelo dobro izkušnjo se zdaj dogovarjamo, da se sodelovanje nadaljuje tudi v prihodnjih letih. Kitajsko novo leto ima močno simbolno težo, hkrati pa tam pomeni tudi prelomnico: zaključek ene sezone opernega in koncertnega življenja ter začetek novega programskega obdobja. Prav zato je čas po novem letu naraven trenutek za snovanje novih načrtov.

13. Ali so načrti in planirano (glasbeno) delo za že vaše novo gostovanje na Kitajskem, enaki ali podobni? Kaj boste potemtakem počeli tokrat?

Najprej moram poudariti, da mora vse skupaj iti skozi birokratski postopek, imeti potrebne dokumente za dolgoročnejše sodelovanje v Ljudski republiki Kitajski. Izbirni postopki so izjemno natančni in preverjajo tudi najmanjše podrobnosti – navsezadnje sem zanje tujec.

Ko bo Državna opera dobila zeleno luč s strani ministrstva, bomo skupaj začeli natančno določati work-flow: delovni načrt za doseganje umetniških ciljev ter koordinacijo med različnimi ustanovami: poleg že omenjene Akademije za dramo tudi sodelovanje z najbolj prestižno institucijo, Centralnim konservatorijem za glasbo. Moja vloga tokrat ne bo več omejena na eno posebno priložnost ali mojstrski tečaj, temveč na bolj postopno in trajnejše delo v njihovem glasbenem okolju najvišje ravni. Rad bi prispeval z izkušnjami, ki sem jih z leti nabral, in skupaj z njimi oblikoval smer, na kateri bodo lahko dolgoročno gradili.

14. Kaj pa tale vmesni čas, ki ga očitno preživljate in delujete na Dunaju?

Dunaj je zame trenutno predvsem sidrišče. Tu se ukvarjam s študijem in poglabljanjem, razmislekom o prihodnjih korakih in s snovanjem nadaljevanja sodelovanja s Kitajci, hkrati pa ostajam v stiku z evropskim glasbenim prostorom.

Ta vmesni čas razumem kot prostor zbranega otiuma: zorenja idej, poglobljenega razmisleka o že osvojenem znanju, njegovega notranjega urejanja in priprave na naslednje korake.

Kolaž z Markom Ozbičem na Kitajskem (2025)

15. Ali je v temle vašem aktualnem (glasbenem) trenutku še kaj takega, kar vas nisem vprašal in zato seveda niste mogli odgovoriti? Kot koda oz. za finale?

Če naj dodam še to: v vseh teh letih sem imel priložnost delati z zelo različnimi vokalnimi in inštrumentalnimi zasedbami in v zelo različnih okoljih – od vrhunskih profesionalnih ansamblov do študentov in ljubiteljskih sestavov. Iz te izkušnje se je izkristaliziralo spoznanje, da vsako okolje zahteva drugačen pristop, drugačen “jezik” in predvsem drugačen način poslušanja.

Prav ta raznolikost me še vedno žene naprej. Glasba od nas zahteva predvsem sposobnost poslušanja – ne le zvoka, temveč ljudi. In prav v tem vidim njeno najglobljo izobraževalno in povezovalno moč: da glasba ustvari prostor srečanja, v katerem se človek ne oblikuje le kot izvajalec, temveč tudi kot osebnost. In če nas umetnost v tem smislu vsaj malce gane ali pretrese, potem verjamem, da lahko tudi prispeva k boljšemu svetu; to je zame ena izmed njenih osnovnih nalog. Glasba namreč deluje še pred razlago in prevodom – dotakne se poslušalca neposredno, ne glede na jezik ali poreklo. Hkrati pa je tudi skupna praksa: v zboru ali orkestru se to, o čemer govorimo, ne razglaša, ampak se doživlja: kot poslušanje drugega, odgovornost do skupnega cilja in sposobnost, da se posameznik umakne v korist celote. Prav zato nas glasba uči zaznavati drugega, svet okoli sebe in tudi samega sebe.

Finalni pokloni (Kitajska, 2025)