Izbral, uredil in spremno študijo napisal Denis Poniž. Ljubljana: Slovenska matica, 2025. Zbirka Vezana beseda.
Piše: Matej Krajnc
Nekateri knjižni izidi imajo pomen, ki presega neposredno dostopnost objavljenih besedil. Njihova vrednost je tudi v tem, da znova odprejo vprašanja, za katera se je zdelo, da jih je literarna zgodovina že razmeroma dokončno umestila. Takšen pomen ima izdaja knjige Štiri drame Ivana Mraka pri Slovenski matici. Ne gre samo za predstavitev štirih dramskih besedil enega najizrazitejših in obenem najbolj nenavadnih slovenskih dramatikov 20. stoletja, temveč za poseg v način, kako razumemo razvoj slovenske dramatike, njeno estetsko raznolikost in meje literarnega kanona.
Ivan Mrak (1906–1986) je avtor, ki ga ni mogoče brez zadržkov uvrstiti v običajno razvojno shemo slovenske dramatike. Njegova ustvarjalna pot je bila izrazito samosvoja, njegova umetniška ambicija velika, njegov odnos do kulturnega in političnega okolja pa pogosto nepopustljiv. Več kot trideset dramskih besedil, nastalih v približno pol stoletja, priča o ustvarjalni vztrajnosti, ki je ni mogoče prezreti. Toda obseg opusa sam po sebi še ne zagotavlja njegove umetniške enakovrednosti. Prav tu se začne resnejše vprašanje Mrakovega mesta v slovenski književnosti: ali je bil predvsem nepravično prezrt avtor ali pa je njegova odmaknjenost povezana tudi z nekaterimi notranjimi značilnostmi njegove dramatike?
Knjiga, ki jo je izbral in uredil Denis Poniž, omogoča, da se tega vprašanja lotimo na podlagi štirih besedil iz različnih obdobij Mrakovega ustvarjanja. Izbor obsega Jozefino Baker (1929), Ivana Groharja (1937–1942), Gorje zmagovalcev (1943–1944) in Spoved lučnim bratom (1971). Njihova skupna vrednost ni toliko v tem, da bi predstavljala štiri enakovredne vrhove dramatikovega ustvarjanja, temveč v tem, da razkrivajo razpon njegovih umetniških interesov in vztrajnost nekaterih temeljnih ustvarjalnih vprašanj.
*
Če bi morali poiskati skupni imenovalec izbranih dram, bi ga najverjetneje našli v Mrakovem razumevanju izjemnega posameznika. Njegovi protagonisti niso oblikovani kot reprezentativni predstavniki družbenih skupin, temveč kot osebnosti, katerih notranja merila, umetniška poklicanost ali življenjska drža jih postavljajo v konflikt z okoljem. Posameznik pri Mraku ni zanimiv zato, ker bi bil uspešen, družbeno vpliven ali zgodovinsko zmagovit, temveč zato, ker vztraja pri svoji resnici tudi takrat, ko ga takšna zvestoba vodi v poraz.
Ta usmeritev je pomembna, ker Mrakove dramatike ne smemo razumeti zgolj kot zaporedja zgodovinskih ali biografskih portretov. Njegove osebnosti so obenem nosilci širših etičnih in eksistencialnih vprašanj. Njihove usode niso samo posledica zunanjih okoliščin, ampak tudi notranjih odločitev. V tem smislu je Mrakova dramatika izrazito personalistična: človekova individualnost, dostojanstvo in neponovljivost imajo prednost pred abstraktnimi kolektivnimi cilji.
Toda ta prednost posameznika ima tudi svojo problematično plat. Izjemnost lahko v Mrakovem dramskem svetu postane skoraj absolutna vrednota. Posameznik se tako včasih približa simbolu ali nosilcu vnaprej določene etične ideje, njegova človeška protislovnost pa se umakne monumentalnosti njegovega poslanstva. Prav na tej točki se pojavi vprašanje, koliko je Mrak še dramatik konkretnih človeških usod in koliko ustvarjalec idejnih figur, ki govorijo v imenu določene predstave o človeku in njegovi veličini.
*
Jozefina Baker je pomembna predvsem zaradi zgodnje odprtosti do drugačnega, svetovljanskega tipa protagonistke. Izbira francosko-ameriške umetnice ni naključna. Mrak v slovenski dramski prostor vnaša osebnost, ki je ni mogoče razumeti skozi tradicionalne nacionalne, socialne ali družinske vzorce. Jozefina Baker predstavlja drugačno žensko identiteto, povezano z umetniško svobodo, javno podobo in neodvisnostjo.
Zanimivo je, da Mrak že v zgodnjem obdobju išče osebnost, katere identiteta je zgrajena iz odmika od pričakovanega. Vendar je pomembnejše od same biografske predloge vprašanje, kako dramatik takšno drugačnost umetniško oblikuje. Ali protagonistka zares zaživi kot večplastna dramska oseba ali predvsem kot simbol svobodne individualnosti? To je eno od vprašanj, ki jih je treba ob branju besedila presojati brez vnaprejšnje naklonjenosti avtorjevi umetniški nameri.
Ivan Grohar predstavlja drugačno ustvarjalno možnost. Drama, zasnovana v realističnem duhu, se posveča življenjski usodi slovenskega slikarja in odpira problem položaja umetnika v družbi. Groharjeva zgodba je primerna za Mrakovo trajno zanimanje za posameznika, ki ga okolje ne razume oziroma mu ne omogoča uresničitve ustvarjalnega poslanstva. Toda prav realistična zasnova je pomembna, ker pokaže, da Mrak ni bil ujetnik ene same dramske forme.
V tem besedilu se umetnikova izjemnost sreča s konkretnimi socialnimi razmerami. Umetnost ni predstavljena kot nekaj, kar bi obstajalo zunaj zgodovine, temveč kot poklicanost, ki se mora soočiti z materialno negotovostjo, družbenim nerazumevanjem in omejitvami vsakdanjega življenja. Groharjeva usoda zato ni samo biografska pripoved, temveč tudi razmislek o odgovornosti družbe do ustvarjalca. Hkrati se zastavlja vprašanje, ali Mrakova identifikacija z umetniško usodo ne vodi v idealizacijo umetnika kot žrtve okolja. Takšna idealizacija lahko sicer poveča tragični učinek, vendar utegne zmanjšati kompleksnost razmerja med umetnostjo in družbo.
V drami Gorje zmagovalcev se težišče premakne k zgodovini, revoluciji in moralni odgovornosti. Že naslov je pomenljiv, saj zmago postavlja v paradoksalen položaj: zmagovalec ni nujno tudi moralni zmagovalec, zgodovinski uspeh pa ne zagotavlja človeške izpolnitve. Mraka zanima predvsem posameznik, ki se znajde v vrtincu ideoloških in političnih spopadov ter mora v okoliščinah skrajnih odločitev ohraniti lastno etično merilo.
V tem delu je posebej zanimiva napetost med zgodovino in vestjo. Zgodovinski procesi lahko posameznika potisnejo v položaj, v katerem se zdi osebna odločitev skoraj nemogoča. Toda Mrak ne sprejema razlage, po kateri bi zgodovinska nujnost človeka razbremenila odgovornosti. Prav nasprotno: bolj ko so okoliščine skrajne, pomembnejša postane njegova osebna drža.
Takšno izhodišče je aktualno tudi danes. Politična prepričanja, kolektivne identitete in zgodovinske razlage lahko hitro postanejo sredstva, s katerimi posameznik opravičuje dejanja, ki jih sicer ne bi sprejel. Mrakovo besedilo zato ni pomembno zgolj zaradi časa svojega nastanka, ampak tudi zaradi vprašanja, ki ga postavlja: ali lahko človek ohrani moralno avtonomijo, kadar se zgodovina spremeni v zahtevo po brezpogojni pripadnosti?
Spoved lučnim bratom prinaša drugačno razsežnost Mrakove dramatike. V središču je France Prešeren, vendar ne toliko kot nacionalni pesnik in zgodovinski simbol, temveč kot človek v procesu umiranja. Mrak ga postavlja v prostor sanjske, duhovne in eksistencialne refleksije. Smrt ni samo zaključek življenjske poti, ampak trenutek, v katerem se razkrijejo temeljna vprašanja človekovega bivanja, ustvarjanja in presežnosti.
Izbira Prešerna je obenem izjemno zahtevna. Slovenska kulturna zavest je pesnika že zdavnaj spremenila v nacionalni simbol, zato je vsaka umetniška interpretacija njegove osebnosti soočena z nevarnostjo, da bo ponovila ustaljeno predstavo o pesniku kot trpečem in vzvišenem ustvarjalcu. Mrakova ambicija je drugačna: zanima ga notranja, skoraj metafizična razsežnost Prešernovega umiranja. Vendar se prav tu pojavi vprašanje, ki spremlja velik del njegove poznejše dramatike: ali vzvišenost in duhovna intenzivnost vedno ustvarita tudi prepričljivo dramsko napetost?
*
Mrakova posebnost je tesno povezana z njegovo predstavo o himnični tragediji. Pri tem ne gre zgolj za uporabo antičnih vzorcev ali za slogovno posnemanje klasične dramatike. Mrak si je prizadeval oblikovati dramsko formo, v kateri bi se človekova usoda pokazala v širšem etičnem, duhovnem in metafizičnem okviru.
Njegov dramski jezik je zato pogosto vzvišen, retorično poudarjen in odmaknjen od vsakdanjega govora. Dialog ni vedno namenjen predvsem psihološkemu razkrivanju osebnosti ali napredovanju zunanjega dogajanja. Pogosto postane prostor izpovedi, idejne potrditve in moralnega soočenja. Govor ima skoraj obredno funkcijo, posamezne replike pa učinkujejo kot samostojne miselne in čustvene celote.
Takšna govorica je lahko izrazito učinkovita, kadar se ujame z notranjo nujnostjo dramskega položaja. Takrat doseže monumentalnost, ki jo običajna realistična dramatika le redko omogoča. Toda isti postopek lahko postane tudi omejitev. Če liki govorijo predvsem v imenu ideje, se njihova individualna psihologija lahko umakne v ozadje. Če je vsaka situacija obremenjena z najvišjim etičnim ali metafizičnim pomenom, se izgublja možnost niansiranja, dvoma in vsakdanjega človeškega protislovja.
Tu je treba biti kritičen. Mrakove umetniške nepopustljivosti ni mogoče avtomatično enačiti z umetniško uspešnostjo. Njegova himnična tragedija je pomemben in izviren poskus oblikovanja posebne dramske poetike, vendar njene vrednosti ni mogoče dokazati zgolj z avtorjevo namero ali z njeno drugačnostjo. Dokazati jo morajo besedila sama: z notranjo dramaturško napetostjo, prepričljivostjo likov, jezikovno močjo in sposobnostjo, da idejo spremenijo v živo dramsko izkušnjo.
Prav zato je Mrakovo dramatiko treba brati brez dveh nasprotnih predsodkov: brez avtomatičnega zavračanja zaradi njene nenavadnosti in brez avtomatičnega občudovanja zaradi njene ambicioznosti.
*
Posebno mesto v knjigi ima spremna študija Denisa Poniža, ki je poleg izbora in ureditve besedil pregledal tudi Mrakovo zapuščino v Narodni in univerzitetni knjižnici. Njegovo delo je pomembno predvsem zato, ker skuša dopolniti dosedanje poznavanje dramatikovega ustvarjanja in preveriti nekatere sodbe, ki so se v literarni zgodovini uveljavile brez dovolj podrobne argumentacije.
Ponižev poseg je mogoče razumeti kot poskus korekcije literarnozgodovinskega spomina. Mrak je bil pogosto obravnavan kot nenavaden, težaven in neuprizorljiv avtor. Takšne oznake niso brez pomena, vendar postanejo problematične, kadar nadomestijo dejansko analizo dramskih besedil. Če je delo zavrnjeno že zaradi svoje formalne drugačnosti, potem literarna kritika odpove svojo temeljno nalogo: presojati umetniško vrednost na podlagi argumentov.
Vendar tudi nasprotna drža ni dovolj. Dejstvo, da je bil avtor v določenem obdobju odrinjen na rob, še ne pomeni, da so vse njegove umetniške rešitve zato prezrte mojstrovine. Poniževo zavzemanje za Mrakovo ponovno vrednotenje je legitimno in potrebno, vendar mora ostati odprto za kritično preverjanje. Zgodovinska krivica in estetska vrednost sta dve različni vprašanji. Prvo zahteva raziskavo recepcije, drugo natančno branje in vrednotenje besedil.
Pomembno se mi zdi, da knjiga odpira prostor prav za takšno razlikovanje. Poniževa študija je izhodišče za nadaljnje raziskovanje, ne pa razlog, da bi morali končno sodbo o Mraku že vnaprej določiti. Njena največja vrednost je v tem, da ponovno vzpostavlja možnost resne razprave o avtorju, ki ga je literarna zgodovina prepogosto obravnavala skozi posplošene oznake.
*
Mrakova aktualnost ni v tem, da bi njegova besedila neposredno odgovarjala na današnje politične ali kulturne razmere. Njihova aktualnost je globlja in manj neposredna. Znova nas soočajo z vprašanjem, koliko je posameznik pripravljen tvegati zaradi lastne resnice, kako se umetnik umešča v družbo, kaj se zgodi z moralno odgovornostjo v času kolektivnih ideologij in ali je človekova svoboda mogoča brez notranje zvestobe.
Vendar literarna aktualnost še ne pomeni samoumevne gledališke učinkovitosti. Mrakova dramatika postavlja pred režiserje, igralce in dramaturge zahtevne naloge. Njena vzvišena govorica in monumentalna zasnova zahtevata posebno interpretacijo, ki mora najti ravnotežje med spoštovanjem avtorjevega sloga in živostjo odrskega dogajanja.
Prav zato bi bilo napačno, če bi Mraka ponovno odkrili samo na knjižnih policah. Njegovo mesto v slovenski dramatiki se bo dokončneje izoblikovalo šele z novimi uprizoritvenimi poskusi in kritičnim soočenjem njegovih besedil s sodobnim gledališkim jezikom. Oznaka neuprizorljivosti ne sme biti izgovor za opustitev raziskovanja, tako kot tudi vsaka uprizoritev sama po sebi še ne bo dokaz umetniške veličine.
*
Knjiga Štiri drame je pomembna predvsem zato, ker nas sili, da Ivana Mraka znova beremo in o njem znova razmišljamo. Njena vrednost ni v tem, da bi dokončno razrešila vprašanje njegovega mesta v slovenski literaturi, temveč v tem, da to vprašanje ponovno postavi na strokovno in estetsko raven.
Mrak je bil dramatik velike ambicije, izrazite individualnosti in neobičajne umetniške doslednosti. Njegova dramatika je pomembna zaradi poskusa, da bi tragedijo ponovno vzpostavil kot prostor najvišjih človekovih etičnih in duhovnih vprašanj. Toda njegova umetniška nepopustljivost je imela tudi svojo ceno: včasih je vodila v retorično zaprtost, idejno enoznačnost in zmanjšano psihološko raznolikost dramskih oseb. Prav ta dvojnost je bistvena za njegovo objektivno vrednotenje.
Denis Poniž je s pripravo knjige opravil pomembno uredniško in raziskovalno delo. Njegov izbor omogoča vpogled v razvoj Mrakove dramatike, spremna študija pa daje dragoceno izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Vendar bi bilo treba njegovo prizadevanje za ponovno uveljavitev dramatika razumeti predvsem kot povabilo k razpravi, ne kot njeno vnaprejšnjo razsodbo.
Največja krivica do Ivana Mraka bi bila, če bi ga še naprej presojali samo skozi oznake, ki so spremljale njegovo recepcijo. Druga, nič manjša napaka pa bi bila, če bi ga zaradi njegove prezrtosti razglasili za umetniško nedotakljivega. Njegovo delo si zasluži nekaj zahtevnejšega: natančno branje, argumentirano kritiko in odprto soočenje z njegovimi dosežki in omejitvami.
Štiri drame so zato več kot knjižna novost. So spodbuda k ponovnemu premisleku o tem, kako nastaja literarni kanon, koliko prostora je v njem za estetsko neudobne in samosvoje ustvarjalce ter ali znamo razlikovati med zgodovinsko prezrtostjo in umetniško vrednostjo. Ivan Mrak ne potrebuje nekritične rehabilitacije. Potrebuje bralce, raziskovalce in gledališče, ki bodo pripravljeni njegovo dramatiko vzeti resno – tudi takrat, ko se z njo ne bodo strinjali.