Foto: Muzejsko arhivska služba Univerze v Ljubljani
Piše: Ivan Vogrič
Albin Ločičnik je bil rojen v Trstu, že v rosnih letih pa se je z družino preselil v Maribor. Oče, prav tako Albin, je izviral iz Prihove pri Slovenskih Konjicah, medtem ko je mama Margareta Antončič bila iz Senožeč, na Primorskem.
Družina je bila v Mariboru nastanjena na Betnavski cesti, leta 1919 rojeni Albin pa je obiskoval bližnjo Magdalensko osnovno šolo.
Vpis na realno gimnazijo je nakazoval področje, za katerega je bil Albin nadarjen; šola je dajala poudarek matematiki, naravoslovju, sodobnim jezikom in tehničnim predmetom, veljala pa je za kvalitetno. Uspešno jo je končal v šolskem letu 1937/1938. V šolskem letopisu za to šolsko leto je navedenih več zanimivih dogodkov, npr. nabirka za odkup Prešernove rojstne hiše, koncert zborov realnih gimnazij, ki ga je prenašal Radio Ljubljana, idr. Ne najdemo pa nekaterih drugih dogodkov, ki so zdramili mariborsko skupnost. Eden od teh je bil severni sij, januarja 1938, ki ga opisuje Drago Jančar v istoimenskem romanu. Še večji odmev pa je imel anšlus marca tega leta; po priključitvi Avstrije Nemčiji je Maribor postal obmejno mesto neposredno ob Tretjem rajhu. To je močno povečalo politične napetosti.
Albin je nadaljeval študij na tehniški fakulteti v Ljubljani, na smeri gradbeništvo. Med profesorji, ki so poučevali na tem oddelku je bilo več odličnih imen: gradbeni inženir in profesor Stojan Globočnik, fizik Anton Peterlin, arhitekt Ivan Vurnik, geodet Leo Novak, pravnik in politik Andrej Gosar, idr.
Zasedba Jugoslavije je imela posledice. Ljubljansko vseučilišče je čez noč izgubilo oznako Univerza kralja Aleksandra I., poslovanje na njej – kot je razvidno npr. iz Albinovih vpisnih listov, ki jih hrani univerza – pa je postalo dvojezično (italijansko-slovensko). Albin je obiskoval sedem semestrov, zadnjega pa ne. Iz dokumentacije Pokrajinskega arhiva v Mariboru izhaja, da so ga leta 1942 zajeli Italijani v Ajdovščini in da so ga potem internirali. Kot trdi njegova sorodnica, Nada Piščanec Senica, se je ob koncu vojne preselil v rojstno mesto. Zaposlil se je zaposlil pri avtocestnem podjetju Anas. Kot strokovnjak za statiko je projektiral številne mostove in druge objekte, pomemben je njegov prispevek pri gradnji odseka najdaljše avtoceste v Italiji, pri Rimu, in pri gradnji slovenskega kulturnega doma v Trstu, izvemo iz Novega glasa in Primorskega dnevnika. Po izkušnji z avtocestno družbo, je skupaj z italijanskim družbenikom odprl gradbeno podjetje.
Nenadoma je umrl ob koncu leta 1986. Po smrti je vdova Evgenija Stibilj želela ohraniti spomin nanj in si prizadevala za ustanovitev sklada, ki bi nosil njegovo ime. Do tega je prišlo leta 2012, ko je Slovenska prosveta v Trstu razpisala štipendije za zamejske študente, ki so se odločili za študij inženirstva. Prvič so jih podelili naslednje leto, v letu 2026 že štirinajstič.
Evgenija in Albin nista imela potomcev; pokopana sta na pokopališču Pobrežje v Mariboru, v družinski grobnici, kjer počivata tudi njegova starša.